nedelja, 22. september 2013

SRCE

Pobiram kose in jih dajem skupaj. Že nevemkolikokrat to počnem.
 
 
To je moje srce. Držim ga in ga opazujem. Bije. Počasi in odločno. Včeraj je trepetalo. Ker je vedelo, da bo zopet neusmiljeno poteptano. Dobro čuti. Jaz pa mu oporekam. Neprestano se prepirava. Teptam njegove občutke, trgam želje, ponižujem potrebe. Včasih ga tako močno zbrcam, da obleži. Obleži potem, ko je opustilo vsakršno upanje, da ga drugo srce povleče z bojišča. Jaz pa še kar skačem po njem. Z vso jezo, ki jo premorem. Ko leži čisto mirno, brez utripa, se skrijem in čakam. Zmagoslavno ga opazujem, se hihitam. Naslednji treutek se prestrašeno oziram naokoli in se nervozno zibljem. Vse je tiho. Najbrž boliiii in pečeeeee.
Potem se zgodi BUM. In še eden in še eden. Bije. Spet močno in odločno. Zadiham.
 
To je MOJE srce. In zdaj sem tu, da ga sestavim. Ker ne morem brez njega. Všeč mi je, ker je široko, globoko, subtilno, prijazno in vztrajno. Veliko spravim notri. A včasih, ko gre narazen, ostane kaj zunaj. Odkotali se tako daleč, da tam ostane. Takrat je srce še izjemno žalostno. Jaz tudi. Samo za delček sekunde.
 
Morda se nekega dne na neki točki ujameva.
 
                                                                          Glava

petek, 12. julij 2013

PREBUJENO

Sedla je na rob postelje. Polaroidne fotografije, raztresene po podu, so sestavljale film pretekle noči. Prijela se je za glavo, si z lasmi zakrila obraz in pridušeno zastokala.
Prepleten z rjuho je mirno spal. Hitro je pobrala stvari. V zraku viseč vonj njunih teles, med rjuhami izgubljene poljube, v blazino zakopane besede. Skozi želuzije je prihajla jutranja svetloba in ji osvetlila pot do vrat. Tiho jih je zaprla za seboj. Stopila je na rumeno plišasto račko, ki je glasno zacvilila.
"Nina." Zaslišla je svoje ime in zaloputnila vhodna vrata. Vse kar je pred minutami skrbno shranila, je visoko v zrak dvignila zimska burja in odnesla na morje. Ostal je samo njegov "ljubim te". Podiral je opeko za opeko. Rušil je zid, ki je trmasto, leta in leta, varoval njuno prijateljstvo.
 
Cviljenje račke ji je odzvanjalo v glavi. Ročice rdečelasega dečka, ki objema svojega očeta, so brez prestanka udarjale po vesti. Besede njene prijateljice in žene: "Kako lepo ohranjata prijateljstvo", so se neusmiljeno podile za njo.
 
Spala je. Pa jo je vseeno za trenutek vzel v roke. Jo božal, poljubljal. Z vsakim dotikom je izlil nekaj strasti, ki je bila vse do tedaj varno potopljena v vodnjaku želja. Z njegove dlani je previdno vzela ključ in ga nežno obrnila v ključavnici. Nocoj je odklenila tisti del srca, ki je že davno pripadel njej.
 
 

četrtek, 11. julij 2013

PRE

Enkrat sem že pisala, kje oziroma kako sem jo našla. Srečo. Nekako v sebi. S pomočjo :-)
 
Da se sreče ne najde v materialnih stvareh je stoprocentno. Da se je ne najde v zloščeni hiši tudi drži. Po moje, vse kar počnemo in je mejno, torej PRE (preveč pospravljanja, prenakupovanje, prenajedanje, premalo hrane, preveč spanja, preveč ukvarjanja s svojim videzom, prenalaganje obveznosti, skratka PREtiravanje v katerikoli stvari ...), opozarja na primankljaj v zadovoljitvi osnovnih potreb. Ljubezni, seksa, sprejetosti, varnosti. In posledično dobre samopodobe, samozavesti.  PRE deluje oziroma zadovoljuje na kratek rok. Ura, dan, dva.
 
"Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi. " (T. Pavček) Sreča je življenje deliti z ljudmi oziroma osebo, ki učinkovito zadovoljuje tvoje osnovne potrebe. Ko se počutimo ljubljene, varne, slišane, sprejete, seksualno zadovoljene, ne potrebujemo več ničesar, kar se začne s PRE. Pomirjeni smo z varnimi objemi, pogovori, poljubi, seksom, lepimi besedami.
 
                                               
 
In še to: vse te stvari so brezplačne!!!!
 
 

ponedeljek, 08. julij 2013

MOŠKI vs. "MOŠKI"

 
Opazujem mlade fante. Med 18. in 28. letom starosti. In se držim za glavo. Kje bodo moje punce našle pravega moškega????? Se že vnaprej opravičujem mamam, ki so rodile po letu 1983, ker bom situacijo posplošila. Pa saj niso mame pravzaprav nič krive. Temveč mediji, katerim ne moramo uiti in našim otrokom vabljivo ponujajo raznorazne vzhajajoče pevske zvezde, moškega spola?, s prečkami in postrani pristriženimi lasmi, ki morajo zakriti levo ali desno oko. In manekeni, hermafroditi, v espadrilah ali kakšnih drugih čevljih posebne sorte, oprijetih hlačah in majicah, s 45 kilogrami in največjo obstoječo torbo v levi ali desni roki!
 
S svetlečimi, našobljenimi ustnicami in depiliranimi nogami. V vročih dneh pa opazim kratke hlače. Tiste čisto kratke, ne bermuda oziroma cargo. Kombinirajo jih z zelo oprijetimi srajčkami. Najboljši modni dodatek so torbice, ki jih nosijo postrani, čez prsni koš.  Pa še bele supergice ali natikači, ponavadi vrhunskih modnih oblikovalcev. V tem trenutku se sprašujem, ali sem preveč subjektivna. Ker jaz obožujem (no, sem jih, ker zdaj imam samo enega!!! :-) ) MOŠKE. Taprave. Brez torbic, z urejeno zanemarjenim videzom, dišečih po mehčalcu za perilo ali kapljici toaletne vode. V kavbojkah in T-shirtu, z moškim glasom, značajem in gestikulacijo. Sem ženska, ki zagovarjam zmerno obliko patriarhata. Težko si predstavljam, da bi ob novodobnem moškem lahko ohranila svojo ženskost. Moški, ki postaja približek mene, nikakor ne more ustrezno odigrati svoje vloge. Na seks si sploh ne upam pomislit. Da zarijem roke v precizno izdelano frizuro ...  Ja, najbrž bi se že tam vse končalo :-)
 
Resnično si želim, da bi ženske ostale ženske, moški pa moški. V vsej svoji veličini. Prvinski. Poželjivi. A vendar mislim, da je le pobožna želja. Moški bodo premagani :-(  Moje punce bodo morale kar precej po svetu, da bodo v kakšnem morda našle vsaj malo svojega očeta.
 
 
Alaya, 7. julij 2013
 

četrtek, 06. junij 2013

BOLEČINA

Prinesla je rože. Položila jih je na sveže premetano zemljo. Rdeča lica so močile solze. Za sončnimi očali je skrivala rdečino zabuhlih oči. Bolečina je iskala zadnje proste kotičke telesa in se zažirala vanje. V mislih ga je stiskala k sebi. Mrzel poznojesenski veter ji je mršil lase in jih lepil po razmočenih licih. Čutila je toploto njegove dišeče kože. Stisnil jo je, da je zabolelo. Pogrešala sta se. Pred dnevi sta se ljubila. Do solz. Kot bi slutila, da se ne bosta nikoli več. Čudovite podobe njunega življenja so ji trgale srce.
 
 
 
 
"Mami, greva." Snela je očala, si z rokavom obrisala solze in se sklonila k deklici. Pobožala je pšenične kodre in se potopila v njegove oči.
"Zakaj jočeš, mamica?" Nežno jo je privila k sebi in ji zašepetala:
"Ker me je zapustil nekdo, ki sem ga imela neskončno rada."
"Se bo vrnil?" je žalostno vprašala deklica.
"Sedaj ne."
Vzravnala se je in si naglo popravila lase. Veter je  med šumenje pisanega listja odnesel  besede:
"Hvala za najlepše darilo."
 
"Pojdiva k očiju."
"Pojdiva."
 
Prijela je mehko, toplo ročico in si nadela nasmeh. Nasmeh, ki je skrival žalost, jezo in bolečino. Za odločni korak je skrila nemoč, ki je pravkar vzklila na pogorišču ljubezni.

nedelja, 02. junij 2013

MEMBER"SHEEP"

Pravkar sem se prebudila iz popoldanskega sna. Zelo redko popoldne spim. Ampak ... Vstala sem ob sedmih in pričela s "pripravami" na prvo sveto obhajilo. Pravzaprav ne bi smela pričeti šele danes zjutraj, tik pred zdajci. Laura se je na zakrament pripravljala celo leto! Moram poudariti, da na njeno željo (ne hodimo ob nedeljah k maši, ne molimo pri kosilu ...). Malo vpliva babic in velik vpliv ruralnega okolja. Priprave pa so postajale intenzivnejše v mesecu maju. Štirje petkovi večeri so bili rezervirani za vaje v cerkvi, skupaj s starši. Na šmarnicah pa absolutno ni smela manjkat. Tudi jaz ne bi smela. Pa sem. Pogosto se upiram tistemu kar MORAM, pa v tem ne vidim smisla. V teji mali ledeni dobi, ko zvečer (pri nas v hribih) izmerimo bogih par in nekaj stopinj, se notranjost cerkve segreje le na nekaj več kot par in nekaj. In tam naj bi jaz ob petkih zvečer sedela in klepetala o tem, kako bo cerkev okrašena, kako bodo otroci oblečeni, na kateri strani bodo sedeli, pa o nabavi Svetih pisem in kaj bomo kupili župniku ... Ker sem vsemu temu lepo ušla, so zvesti pripadniki rimokatoliške cerkve le naleteli na mojega moža in mu uspeli iztrgati 70 evrov. In jaz sem besnela, da ne potrebujem rož in nekakšnih halj, ki naj bi jih sešila šivilija, da bodo oblečeni vsi enako, ker pri nas ni v navadi in ni zaželjeno, da kakorkoli izstopaš. Zlij se z množico in sprejeli te bomo medse. In ne potrebujemo novega Svetega pisma, ker imamo po zaslugi babic doma štiri! Žal mi je bilo, da zvesti pripadnik ni naletel name. Nekaj sem še brundala v brado, da ga bom poiskala in mu povedala svoje, potem pa je jeza na srečo (žalost?) minila. Drugačnost mi je v krvi, pa uporništvo tudi. Malo nalašč in malo ne, sem iz zaprašene skrinje potegnila svojo prvoobhajansko obleko. Lepo, belo, do tal segajočo, z volančki. Laurini učki so se svetili. Moji pa tudi, ko sem v petek prišla na "priprave" in župniku oznanila, da Laura ne bo nosila halje. Pa ni onemel župnik. Zamahnil je z roko, češ, meni je vseeno. Onemele so matere, ki so šepetale v neposredni bližini. Trenutek tišine. Predvidevam zavijanje z očmi. Potem pa je sledila pokora. Čez dobro uro se je Laura vrnila z vaj. "Mami, mami, mame so rekle, da ti moram povedat, da moraš jutri ob petih čistiti cerkev." Jaz pa v krohot. Čisto zares.
 
Ne vem, kaj so počele včeraj ob petih in kakšna so bila pričakovanja.  Cerkev na Golem je lepa, a stara. Sem in tja manjka kos ometa, tla so že precej zdelana. Tudi z najboljšimi čistili, je nemogoče prebuditi svežino. Mamice so se potrudile. Ukalupljanje jim pa zagotovo ni uspelo. Laura, kot edina deklica, je bila danes v moji beli oblekici očarljiva. Očarljiva je bila tudi, ko se je pri branju verzov zmotila. Nisem dovolj vadila z njo :-). Ti, ti mati! Še bolj očarljiva je bila, ko smo po enournem obredu (presenetljivo prijetnem), morali še na romanje po nekakšnih postajah (da proslavimo svetorešnje telo) in ker je bilo zunaj nekaj stopinj nad ničlo in normalno, da se ji je zdelo vse skupaj že nesmiselno, je pričela jasno izkazovati svojo nevoljo s sezuvanjem čevljev, zavijanjem z očmi in glasnim vzdihovanjem. In zagledala sem sebe in bila za trenutek ponosna. JE drugačna. Potem pa mi je zašepetala: "Mami, jaz ne vem, če bom še hodila k verouku."
"Kakor želiš, ljubica", je odvrnila mati v živordečih hlačah.
 
 
                                      

petek, 17. maj 2013

LAURA

 
Danes ima moja Laura rojstni dan. 9 let. Za spremembo se je zbudila vesela. In za spremembo so jutranje obveznosti minile brez stresa. Prevečkrat se nad nami zjutraj zgrnejo črni oblaki. In predno se usuje ploha, grmi in se bliska. Hitenje nas res spravlja ob živce. No, morda še najbolj mene in z lahkoto to prenesem na ostale. Ko se pred šolo zaprem v avto, sem polna sledi njunij vlažnih poljubov in včasih na vratu še dolgo čutim njune ročice.
 
Laura je moja prvorojenka. Bila sem mlada, življensko neizkušena, stara 29 let, počutila pa sem se 19. Nobenih navodil za bodoče straše nisem brala. Nisem gledala oddaj o "super mamah", nisem zbirala receptov za zdrav razvoj otroškega telesa in duha. Tudi vsakega razvojnega mejnika nimam zabeleženega na kameri. Zavedala pa sem se dveh stvari. Ljubezni in mej. Ljubezni, ki mamico tako ali tako preplavi ob pogledu, dotiku, stisku otroka. Ljubezni, ki pravzaprav raste že od spočetja. Ljubezni, ki mora biti tako močna, da postavlja meje, brez slabe vesti.
 
 
 
Pri nas smo jedli takrat, ko je bil čas za hrano. Jedli smo zdravo. Občasno čokolado in piškote, bomboni skoraj prepovedani. "Najljubša" pijača voda. O, ja, v trgovini je sem in tja naredila dramo. Tudi kričala, izsiljevala (s slednjim poizkuša še danes, občudujem njeno vztrajnost). Nikoli ji nisem dopustila zadnje besede. Jaz sem odločala, kaj bomo odnesli iz trgovine. Ko si je zaslužila nagrado (z njo sem jo motivirala pri pospravljanju, šolskih zadevah ...), sem jo nagradila. Najraje z nematerialnimi stvarmi (obisk prijateljice, spanje pri sestrični) pa tudi obisk kina se je velikokrat zgodil, pa knjige, ki jih ljubi.
Pri nas se umivamo vsak dan. Zobe celo dvakrat! ;-) Od 2. do 5. leta se je higienskim ritualom vztrajno upirala. Nemalokrat sem jo držala med nogami in krtačila zobe.
Pri nas se tudi pozdravljamo in zahvaljujemo. Nekateri otroci vse to usvojijo brez napora staršev. Pri nas je bilo nešteto ponovitev.
Sobe ji nikoli nisem pospravljala. Po nekaj demonstracijah je bila to njena dolžnost. Nobenih smeti, cunje v omari in knjige na policah.
Pokaži čustva. Lahko si jezna. Jokaj, ko si žalostna, smej se, ko si vesela. Opraviči se, ko ti je žal.
Pogosto sem se borila s svojimi čustvi. Največkrat z obupom. Ko se mi je zdelo, da vzgoja nima učinka, da capljam na mestu, da ne uboga. Uboga! Pravzaprav ne maram tega izraza. Ugotovila sem, da uboganje ni lastnost bistrega in samosvojega otroka. Tudi ona mi lahko postavi meje. No, vsaj tak občutek sem ji dolžna občasno dopustiti :-).
 
Danes je Laura krasna punca. Dobro ve, kaj je zanjo dobro in kaj ne. Se zdravo prehranjuje (tudi, ko mene ni zraven!). Med svojimi šolskimi vrstniki ima edina popolnoma zdrave zobe. Zvečer se umije sama. Brez prigovarjanja. Pogosto je pohvaljena za lepo vedenje in odgovornost do sebe in drugih. Za šolske zadeve skrbi sama (ne pišem referatov in ne zbiram materiala za domače naloge).
 
Ko po devetih letih potegnem črto ... Vredno je bilo vztrajnosti, jeze, solz, tudi obupa. Prav ta me je pripeljal do novih spoznanj in osebne rasti. Zelo dobro vem, da za vse to, za kar sem se jaz borila, nekaterim staršem ni potrebno vložiti niti najmanjšega truda. Na srečo (?) se jim rodijo pridni otroci.
 
Laura je še vedno otrok (puberteta bo neibežna! ). Ves čas preizkuša meje in mojo ljubezen. Mojo trdnost in vztrajnost. Je nagajiva, včasih sitna in jezikava. Ima čudovite in priročne lastnosti: moč, trmo, uporništvo. Vse tisto, s čimer se jaz nisem rodila. Ona je moja življenska šola. Občudujem jo (čeprav ji tega še ne povem) in rada jo imam.

torek, 14. maj 2013

SREČA

Danes se mi zdi, da sem srečna. Že kar nekaj časa. Ne od vedno. Pravzaprav sem ves čas mislila, da sem srečna, ker sem zdrava, ker imam prijetno družino, ker imam hrano, ker si lahko v danem trenutku kupim novo torbico in čevlje, celo novo hišo! 
Ja, in sem šla. Po novo torbico in nove čevlje. Pripeljali so mi novo hišo! Bila sem čudovita žena čudovitemu možu. V hiši je dišalo. Najprej po hrani, potem po čistilih. Vsaka stvar v hiši je stala na svojem mestu. Pogled na razmetano kuhinjo (kozarec na pultu!) me je silno vznemiril. Veliko (preveč) sem se ukvarjala s svojimi otroki. Resnično sem želela biti popolna mati. Na pol živa sem še z zadnjimi vzdihljaji brala pravljice za lahko noč. Kurila sem se preko svojih zmogljivosti. In se skurila. Samo psihično :-)!  Ker na srečo premorem enormne količine telesne energije. Ampak v samotnih nočeh je psiha rekla telesu naj me boli. Telo je ubogalo. Bolela je glava, vrtel se je svet. Bolel me je trebuh. Potem so prišle solze, ki sem jih dušila v blazini. Nihče jih ni videl, nihče slišal. Noč je prinesla nov dan. Prebudila se je fizična moč in potlačila psiho. In sem spet divjala. V peti prestavi skozi življenje.
 
Danes se peljem v četrti. Včasih tudi v tretji :-), druga je redka. Vendar se učim. Ker sem našla ljubezen v sebi, me ne moti prah v dnevni sobi. Pa tudi posoda v koritu ne. Ne diši vsak dan po hrani. Po čistilih pa samo takrat, ko pride čistilka. Torbice si že dolgo nisem kupila. In v lanski obleki izgledam perfektno. Če nisem utrujena, preberem pravljico za lahko noč. Sprejemam se takšno kot sem. Nepopolno. S skoraj popolno ljubeznijo do sebe.

nedelja, 05. maj 2013

MAMI IN OČI

 
Zadnje dni razmišljam o naših vlogah. Nekaterih izmed vlog, ki jih igramo v naših vsakdanih. O mamicah, očkih, babicah, dedkih, ženah in možeh. In potem so tukaj še tiste "podvloge", zelo pomembne: ljubica, ljubimec. To kar naj bi mož in žena bila, pa se z rojstvom novega člana prične počasi izgubljati. In tako Špela postane za Ivana mami in Ivan za Špelo oči. Ker lahko se zgodi, da dojenček, malček in otrok sicer ne bo razumel, da je Špela njegova mami in Ivan njegov oči :-). Špela se v Ivanovih očeh prične spreminjati. Špela, tista huda bejba, v katero je strastno zaljubljen, Špela, ki teši nejgovo spolno slo, Špela, s katero udejanja najbolj vroče spolne fantazije, ona, ki ga zapeljuje v novem spodnjem perilu in vratolomnih petah ... počasi a vztrajno izgublja svojo vlogo. Ker se iz Špele spreminja v mami"Špela, kaj bo za kosilo?" se spremeni v "Mami, kaj bo za kosilo?", "Špela, a greva danes v kino?" v "Mami, a greva danes v kino?", "Špela, kok si seksi." v "Mami, kok si seksi." WTF?!!! To pa ne bo šlo. In potem je Ivan raje tiho, ker mami pa res ne rečeš, da je seksi. Torej, Ivan ima svojo mamo. Tisto, ki ga je rodila, dojila, vzgojila. Zakaj bi si želel še eno? Ivan je odrasel, privlačen, samostojen moški, ki potrebuje ženo-ljubico (je pač ta vloga v zakonu oz. odnosu, četudi vas večina zavija z očmi, zelo pomembna). Špela je mama malemu Roku, ki je seveda, in ne na preveliko srečo za partnerja, središče njunega sveta. Tudi Špela Ivana rada in ponosno naziva z oči. Tako in na žalost razvrednoti vlogo ljubimca v njunem odnosu. Špela izgublja vlogo žene in ljubice, Ivan vlogo moža-ljubimca. Če se bo Špela spremenila v Ivanovo mamo (kar se nemalokrat zgodi), si bo Ivan poiskal novo ljubico. In tiste prav gotovo ne bo klical mami :-).
Draga dekleta, žene in možje-ljubimci, ne dovolite si razvrednotiti svojih vlog. Bodite mamica in očka le svojemu otroku. Ohranjajta vlogo ljubimcev. Je velik del kvalitetnega partnerskega odnosa (sploh za moške ;-) ).

četrtek, 02. maj 2013

NEKAJ PREPROSTEGA

Draga prijateljica. Zate bom napisala nekaj preprostega. Da boš lažje razumela, nobenih šifer :-), gola dejstva. Tako kot je. Za nekaj trenutkov bom izklopila svoja globoka čustva, občutke, svoje sanje.
 
Ob zori smo se odpravili na pot. Pot mimo Ljubljane, Vrhnike, Postojne, Ilirske Bistrice. Zapustili smo našo pisano deželico. Aja, na Ravbarkomandi sem v Marcheju kupila štiri domače rogljiče z marmelado in dve kavi z mlekom. 12 evrov! Popoln nateg.
V preteklih dneh sem sledila napovedi medijev: "Na mejnih prehodih pričakujemo zastoje zaradi stavke slovenskih carinikov, katerim se bodo pridružili še hrvaški." Mi smo mejo prečkali sami. Daleč pred nami nikogar.
 
Naša potovanja so običajno precej nemirna. Seme zasadimo že pri pakiranju. Nemir raste v avtu, lahko pa tudi na javnih prevoznih sredstvih, ker se punce pogosto ne oziramo na z očmi zavijajoče sopotnike. Tokrat je bilo drugače. Nadvse presenečena, sem ugotovila, da sta me v slabih stotih kilometrih samo dvajsetkrat vprašali :"A smo že?" in naprej mirno sedeli na svojih mestih.
Potem pa Reka, Crikvenica, Novi Vinodolski, Senj, prazna cesta, dva Poljaka. V prelepem vidnem svetu (do kamor je segel moj pogled), se mi je razkrival nevidni. Nikoli se ne odrečem sanjam :-) Tudi takrat ne, ko se Jared Leto (30 seconds to Mars) dere Closer to the Edge. Oprosti, prijateljica, mal me je zaneslo :-)
 
Prizna (pristanišče). Trajekt. Še prej pa kava. Taka praznična. Ker sem kasneje ugotovila, da tukaj, na Pagu, v nekaterih kafičih, med prvomajskimi prazniki, postrežejo kavo iz avtomata. Ampak v lepih kavnih skodelicah. Tista prava espresso bo pa "poslije, u ljeto". In za to usrano kavo, ki jo pri nas v Avtomatic servisu dobiš za 40 centov, sem tukaj odštela cel evro!
 
Kakšno veselje! Sonce, morje, zrak in čudovita mobilna hiška v kampu Straško. Otroci so carji! Zadovoljni z vsem, neobremenjeni, nič jih ne zmoti pri njihovem veselju. Posledično ne čutijo nobene napetosti v ramenskem obroču. Tako kot sem jo začutila jaz, takoj, ko sem prestopila prag 130 evrov na dan, v visoki sezoni, vredne mobilne hiše, obrnjene v narobno smer (krajinski in drugi arhitekti najbrž vedo, zakaj). Ko sem povzela, da je celota še kar čedna, se je napetost razrahljala. Potem pa se mi je polila voda. "S čim naj tole pobrišem?" Krpe ni, gobe ni. Samo štiri brisače, za štiri ljudi, za štiri dni. Res je, sem neizkušena "kamp mobilna" turistka. Počitnikovala pa sem že v kar nekaj apartmajih in povsod so bile na voljo krpe, gobe in detergent. OK. Pa saj je vseeno. Vzamem robček in pobrišem lužico. Čeprav sta nas ob prihodu pred hišo, z metlami v rokah, pričakali prijazni čistilki, je bil robček UMAZAN. In zopet moj ramenski obroč.
Ob vodi sem se sprostila. Soncu, ki smo ga tako dolgo čakali in toploti po kateri smo hrepeneli celo dolgo zimo, so se ta dan turisti na plaži upirali z visokimi zaščitnimi faktorji in pokrivali. Kako ne, saj nas že nekaj tednov mediji svarijo pred škodljivimi vplivi sonca in visokih temperatur ter ponujajo vse mogoče nasvete za zaščito pred le temi. In tako sem se tudi sama namazala z desetko, spila pol litra vode in odsanjala. Zbudila sem se dehidrirana in opečena :-)
Sem se pa čisto zares danes zjutraj zbudila kompletno polomljena. Ker tale mobilna blazina (povšter) omogoča zgolj spanje v polsedečem položaju. Ampak, kdor je srečen, lahko na svet gleda le z ljubeznijo, s silo, ki poživlja vse, kar obstaja v stvarstvu. In jaz sem srečna. KER IMAM SVOJE SANJE.
 
Moji otroci, kava, rogljiči, hiše, čitilke, povštri ... rada vas imam.
Poljub prijateljici.


nedelja, 28. april 2013

PRVIČ

 
Stala sva v mraku sobe, ki je dišala po svežih rjuhah. Samo rahla svetloba ulične svetilke je lezla skozi nepopolno  zastrto zaveso. Toliko jo je bilo, da sem jasno videla njegove razbeljene oči, ki so iskale strah v mojih. Skozi rahlo priprte ustnice je glasno izdihnil. V svoje močne dlani je vzel moj obraz. S palcema mi je zaprl oči. Narahlo je zdrsnil preko napetih ličnic in pobožal rdeče ustnice. Njegovo mirno dihanje sem za zaprtimi očmi poslušala čisto blizu, potem pa je z nežnim dotikom svojih ustnic izdihnil vame. Trenutek me je prestrašil. Uprla sem dlani v njegov močan torzo in ga odrinila. Obstal je tam in me gledal. Njegova strast je odpenjala gumb za gumbom in vlekla z mene belo, modro, rdeče, črno. Telo se je lomilo pod pritiskom njegovih pogledov, s katerimi je božal moje čvrste prsi, se z njimi igral, mi poljubljal trebuh in zdrsnil v mednožje. Potem me je zgrabil in položil na dišeče rjuhe, kamor se je izlila želja telesa po telesu, kjer so se dušili izdihi in šepetanja: lepa si, dišiš, moja si, hočem te ... Zvijala sem se pod njegovimi vročimi ustnicami, ki so puščale vlažne sledi na vsakem centimetru zagorele kože. Ko je drsel vame, je zabolelo. Prekleto! Bolečina mi je prerezala trebuh. Krik so zadušili poljubi. Grizel me je, lizal in z vsakim poljubom lezel globje, močneje. Dišeča sapa se je zažirala v kožo. Moje neizkušeno telo je vzdihovalo in kričalo po še. Ko je njegovo dihanje postajalo globje in glasnejše, sem skozi tisto nepopolno zastrto zaveso priprtega okna zaslišala:
 
 " I never ment to cause you any sorrow, I never ment to cause you any pain, I only wanted to one time see you laughing, I only wanted to see you laughing in the purple rain ..."

sobota, 27. april 2013

PRINESLA ME JE ŠTORKLJA



Skrila me je v mehko perje svojega vitkega hrbta. S kljunom je rezala goste oblake in vsake toliko skrbno pogledala k meni. Spokojno sem spala. Nasmehe pa so risale slike, obešene v stari barki, ki je mirno in ponosno plula skozi viharje mojega življenja.
S kljunom je prijela za drobno peto in me položila v zibko. Točno na sredini leve pete imam rožnat štorkljin ugriz.

petek, 26. april 2013

ANGEL




Ko je moja konstrukcija preteklosti, jezna in ponižana, stala na kolih, zaritih v močvirnato dno in ko je bila vrednost sedanjosti nizka in navidezno brezpredmetna ... Ko so bili načrti za prihodnost neoprijemljivi, prestrašeni ... Takrat je prišel ANGEL. Kdo ve, od kod se je vzel. Opazoval me je izza vogala. Skrival se je za veliko rumeno hišo z nasmehom. Gledal je, kako se utapljam v razburkanem morju, kako me orkanski veter premetava po nebu. Žled je bičala moj droben život. Sonce je  s svojo vročo močjo rinilo vame, me žgalo od znotraj in cvrlo mojo tanko, mehko kožo. Sključena od udarcev preteklosti, sem klonila pod bremeni sedanjosti.
Gledal me je z velikimi, košatimi, ljubeznivimi, igrivimi modrimi očmi in nasmehom, ki prinaša srečo. Ko je videl prvo solzo, ki je težka padla na tla in drobno srčno kapljo krvi, ki je napravila veliko rdečo lužo, je stopil korak bližje. En korak.
Utrujena in ranjena sem se ulegla na prašna tla. Stisnila sem se sama k sebi in zaspala.

sreda, 24. april 2013

POPOLNA SKLADNOST



Jočem, ker me boli. Telo, duša. Zaprem oči ...
 
Prideš in razširiš roke. Tvoje oči VIDIJO moje solze, žalost, jezo, bolečino, strah. Tvoja ušesa SLIŠIJO prošnje, želje, potrebe. Tvoja duša ČUTI: "Razumem."
Stisneš me in držiš. Držiš me močno, ker veš, da bom sicer pobegnila nazaj v svoj žalostni svet. V sebi kričim in cepetam. V mislih te odrivam. Ampak ti si močnejši, trmast in samozavesten. Tvoje roke me božajo. Nežno, varno. Ustnice poljubljajo rano za rano. Lahko odvžem masko. Postajam jaz.
 
Ti veš, da se smeš jeziti. Z lahkoto nasprotuješ. Dovoliš si biti neprijazen, neustrežljiv. Lahko si žalosten. Veš, da grešiti je človeško. Odvržeš telo in odpreš dušo. Rodi se nesmrtna ljubezen.
 
Ti si popolno skladen v svetu popolnega nasprotja.
 
... in prebudim se iz sanjske resnice.

torek, 23. april 2013

POPOLNO NASPROTJE



Preveč je popoln. To me živcira.  Zato ga zavračam, bežim, gradim zidove. Ker moji problemi ob njem postanejo O G R O M N I. Moja majhna vrednost postane še manjša.
On je samozavesten. Njemu so stvari preprosto jasne. Njega sprejemajo. Je zabaven, prijazen, priljuden, spoštljiv, prilagodljiv, lep. On je moralen. Ve kaj je prav, kaj narobe. On je tako prekleto  N O R M A L E N.  Nezemeljski. Ker Zemljani padamo, jokamo, se sprašujemo, iščemo, ponoči ne spimo, gradimo zidove, kričimo, izzivamo,  se jezimo. Rastemo. On pa se je velik že rodil. Velik ostaja. Jaz bi ga pa tako rada pomanjšala. Ker sem majhna in krhka. Jaz sem preprosto zemeljska. POPOLNO nasprotje.