petek, 17. maj 2013

LAURA

 
Danes ima moja Laura rojstni dan. 9 let. Za spremembo se je zbudila vesela. In za spremembo so jutranje obveznosti minile brez stresa. Prevečkrat se nad nami zjutraj zgrnejo črni oblaki. In predno se usuje ploha, grmi in se bliska. Hitenje nas res spravlja ob živce. No, morda še najbolj mene in z lahkoto to prenesem na ostale. Ko se pred šolo zaprem v avto, sem polna sledi njunij vlažnih poljubov in včasih na vratu še dolgo čutim njune ročice.
 
Laura je moja prvorojenka. Bila sem mlada, življensko neizkušena, stara 29 let, počutila pa sem se 19. Nobenih navodil za bodoče straše nisem brala. Nisem gledala oddaj o "super mamah", nisem zbirala receptov za zdrav razvoj otroškega telesa in duha. Tudi vsakega razvojnega mejnika nimam zabeleženega na kameri. Zavedala pa sem se dveh stvari. Ljubezni in mej. Ljubezni, ki mamico tako ali tako preplavi ob pogledu, dotiku, stisku otroka. Ljubezni, ki pravzaprav raste že od spočetja. Ljubezni, ki mora biti tako močna, da postavlja meje, brez slabe vesti.
 
 
 
Pri nas smo jedli takrat, ko je bil čas za hrano. Jedli smo zdravo. Občasno čokolado in piškote, bomboni skoraj prepovedani. "Najljubša" pijača voda. O, ja, v trgovini je sem in tja naredila dramo. Tudi kričala, izsiljevala (s slednjim poizkuša še danes, občudujem njeno vztrajnost). Nikoli ji nisem dopustila zadnje besede. Jaz sem odločala, kaj bomo odnesli iz trgovine. Ko si je zaslužila nagrado (z njo sem jo motivirala pri pospravljanju, šolskih zadevah ...), sem jo nagradila. Najraje z nematerialnimi stvarmi (obisk prijateljice, spanje pri sestrični) pa tudi obisk kina se je velikokrat zgodil, pa knjige, ki jih ljubi.
Pri nas se umivamo vsak dan. Zobe celo dvakrat! ;-) Od 2. do 5. leta se je higienskim ritualom vztrajno upirala. Nemalokrat sem jo držala med nogami in krtačila zobe.
Pri nas se tudi pozdravljamo in zahvaljujemo. Nekateri otroci vse to usvojijo brez napora staršev. Pri nas je bilo nešteto ponovitev.
Sobe ji nikoli nisem pospravljala. Po nekaj demonstracijah je bila to njena dolžnost. Nobenih smeti, cunje v omari in knjige na policah.
Pokaži čustva. Lahko si jezna. Jokaj, ko si žalostna, smej se, ko si vesela. Opraviči se, ko ti je žal.
Pogosto sem se borila s svojimi čustvi. Največkrat z obupom. Ko se mi je zdelo, da vzgoja nima učinka, da capljam na mestu, da ne uboga. Uboga! Pravzaprav ne maram tega izraza. Ugotovila sem, da uboganje ni lastnost bistrega in samosvojega otroka. Tudi ona mi lahko postavi meje. No, vsaj tak občutek sem ji dolžna občasno dopustiti :-).
 
Danes je Laura krasna punca. Dobro ve, kaj je zanjo dobro in kaj ne. Se zdravo prehranjuje (tudi, ko mene ni zraven!). Med svojimi šolskimi vrstniki ima edina popolnoma zdrave zobe. Zvečer se umije sama. Brez prigovarjanja. Pogosto je pohvaljena za lepo vedenje in odgovornost do sebe in drugih. Za šolske zadeve skrbi sama (ne pišem referatov in ne zbiram materiala za domače naloge).
 
Ko po devetih letih potegnem črto ... Vredno je bilo vztrajnosti, jeze, solz, tudi obupa. Prav ta me je pripeljal do novih spoznanj in osebne rasti. Zelo dobro vem, da za vse to, za kar sem se jaz borila, nekaterim staršem ni potrebno vložiti niti najmanjšega truda. Na srečo (?) se jim rodijo pridni otroci.
 
Laura je še vedno otrok (puberteta bo neibežna! ). Ves čas preizkuša meje in mojo ljubezen. Mojo trdnost in vztrajnost. Je nagajiva, včasih sitna in jezikava. Ima čudovite in priročne lastnosti: moč, trmo, uporništvo. Vse tisto, s čimer se jaz nisem rodila. Ona je moja življenska šola. Občudujem jo (čeprav ji tega še ne povem) in rada jo imam.

Ni komentarjev:

Objava komentarja