torek, 17. marec 2015

SOOČANJA

Eno februarsko jutro 2014

"Mami, ti skoz jokaš." To reče precej obtožujoče. Češ, za mame se pa to ne spodobi.
"Se ti res tako zdi?" Prikima.
Tako me vidi Laura. Pa ne samo danes. Vem, da me tako vidi že celo svoje življenej. Veliko žalostno, objokano, jezno ... Res precej jočem in res ne skrivam čustev. Ozračje v naši družini je pretežno ekstremno temperamentno. In jok je zame čisto običajna, vsakdanja reč. Namesto aspirina, persena ... se pač zjočem. Po tem, ko se počutim prizadeta, osamljena, razočarana, nesprejeta, utrujena. Tudi takrat, ko ne sprocesiram več medosebnih odnosov-predvsem družinskih. Tako je že od nekdaj. Jok je katarzičen. Potem se spomnim, da jima še nisem povedala, da potovanje v Božičkovo deželo odpade. In ne vesta še, da ima mamica eno nevarno bolezen. Nevarno ... Jaz sem vedno živela nevarno. Kjer se je dalo sem očitno ogrožala svoje življenje, svoj mir in zdravje. Na cesti, v odnosih, partnerstvu, v službi in družbi. Ogrožam se kot mati. S pretiranjo skrbjo, željo po perfekciji, se cefram na koščke. Hrepenenje in želja po tistem, česar sama nisem imela mi jemlje energijo. In kljub cefranju in konec koncev še vedno ni tako kot si želim.

Sedimo pri zajtrku. Začutim primernost trenutka.
"Punci, letos ne gremo v Božičkovo deželo."
Laura me grdo pogleda. "Pa dej nooo, zakaaaaj? To je brez veze!" Obraz povesi in gleda v krožnik.
"Bomo šli drugo leto." Tadej se vključi v pogovor. Čutim, kako me v grlu stiska.
"Moram na operacijo," nadaljujem. Laura sunkovito dvigne glavo, Lili se mi vsede v naročje.
"Zakaj pa?"
"Ker imam v joški bulice in mi jih morajo odstraniti."
Morda egoistično ali pa vsled bega pred kruto resnico, ki jo skoraj gotovo čuti v kosteh, se moja starejša hči odloči, da bo težila, ker ne gremo na Finsko. Lili se stiska k meni. "Ne, mamica, ne greš v bolnico, nočem, da greš." Stanje v kuhinji je postalo kaotično. Še sivina februarskega jutra tolče skozi okna. Nad nami visijo razočaranje, strah, jeza, žalost. Komaj zadržujem solze. Tadej ne najde besed. Kar sedi in zdi se mi izgubljen. Potem pa Laura bliskovito udari:
"A boš umrla?" Nadanem si širok nasmeh in se ovijem v plašč samozavesti.
"Nikakor! Nekoč, ko bom zelo stara in ko bosta tudi vidve že stari."

Tadej se zapira v svoj svet. Tja nimam vstopa. To je zadnje, kar potrebujem v tem trenutku. Zdi se mi, da je jezen name. Po njegovo sem si raka nakopala sama. Ker se ne znam umiriti, ker ne jem pravilno, ker sem najbolj pesimistična oseba kar jih pozna, ker kompliciram ... Hrepenenje po varnem objemu, dotikih, strastnih poljubih, brezskrbnem smehu, po preprosto sprejetosti takšne kot sem, rojeva nemir. Kričim. On ne sliši. Potem ugotovim, da kričim v sebi. Primem ga za roko. Njegova negibna počiva v naročju.

Prav počasi se izza ovinka plazi gospa Krivda. Za sabo vleče težko črno ogrinjalo. Zanj se s krempeljci držijo male zlobne Krivdice. Grdo me gleda. Njen obraz je siv. Ti si kriva veš! Prikrajšala si jih za počitnice. Nakopala si jim skrb. Nisi dobra mama. Jočeš. Nisi dobra žena. Zahtevaš ljubezen. Nimaš discipline. Vse delaš po svoje. Ne poslušaš nikogar. Drviš skozi življenje. Zakaj ne ubogaš moža? On ve. On ima vedno prav.


torek, 24. februar 2015

NOVI IZVIDI

10. februar 2014

Tako, zdaj bom čakala, da prejmem klic za operacijo. Že kar dobro sem se sprijaznila, da jemljem slovo od svojih prsi. Pa kaj so prsi v primerjavi z življenjem? Vse kar si v tem trenutku želim je zdravje. Nad mano danes lebdi strah. Ob 10h imam ultrazvok bezgavk. Da so le zdrave! V bistvu verjamem, da so. Odkar vem, da imam tumorje, jih ne spustim nikamor. Večkrat na dan se uležem in se povežem z dojko. Predstavljam si, kako zdrave celice aktivno napadajo bolne in kako se tumorji manjšajo. In zato verjamem, da so tudi bezgavke okej. Nocoj sem sanjala zdravnika. Delal mi je ulrazvok. Mlad, prijazen dolgolasec z brado.

"Pozdravljeni, gospa Šenk!" Gleda v računalnik. Zdi se mi, da bere moje izvide. "Kar slecite se." Pomolči. "Kaj pa vas je tole napadlo?" Posmeje se in me pogleda. Pa to je on! Zdravnik iz mojih sanj. Dolgi temni lasje, speti v čop in strašno prijazen nasmeh. Svobodna, svetla energija veje iz njega.
Uležem se in čakam. Z ulrazvokom drsi po pazduhi. Išče. išče, si na monitorju približuje. Srce mi tolče. Potem zajame sapo in srce se mi za trenutek ustavi. Prosim prosim, reci, da so zdrave. Ta trenutek je strašno dolg. Potem pa:
"Vse je v redu. Ne vidim patoloških sprememb." Zadiham.
"Hvala, doktror:" Oči imam solzne.
"Veste, nocoj sem vas sanjala." Kot, da se mu to ne zdi čisto nič nenavadno, se mi nasmehne.
"Veste, jaz pa ne vem, kdo me je danes poklical, da vam pridem naredit ultrazvok. Danes namreč ne delam tukaj.
Tako sem vesela. Zavem se, da mi nekdo pomaga. Vsaka energija, ki je z menoj na teji peklenski poti je svetla, prijazna, polna optimizma. Nekako zapleše z mojo. Vsaka roka, ki se me dotakne ima zdravilno moč. Verjamem.
Potrkam in pokukam v sobo.
"O, si prišla!" Še en pozdrav z nasmehom. Spomnim se, da jo lahko vprašam za izvide krvi. Brska po računalniku medtem ko moje srce pleše rock 'n roll. Kolikokrat bo še tako? Roko položim na prsni koš.
"Tarin, izvidi so v redu." Zamežika vame z velikimi modrimi očmi.
"Super kri imaš, jetrni testi ok, tumorski markerji normalni ..."
Objamem jo in stečem ven. Do Stolnice tečem. Kipim od energije, ki mi jo je dahnilo današnje dopoldne.
V cerkev ne hodim pogosto. Le kadar mi je zares hudo, tam najdem mir, stik s sabo in dober pogovor. Ko sem hvaležna, prižgem svečke. In danes sem zelo. Eno zase in eno za vse, ki so z menoj. Ker verjamejo vame in mi pošiljajo pozitivno energijo. Hvala mami, ker je v sakem tvojem izdihu, ki ga narediš pri jutranji telovadbi, skrita moč zame. Hvala Tadej, ker verjameš, da bom zmogla. Hvala Sebastian, ker mi odstiraš zavese za katerimi se skrivajo prave poti. Hvala Nina, Tina, Ksenja, Sandra, Mojca, Sara, Damjana, ker vem, da ste v mislih ves čas z mano. In končno ... hvala za najboljše zdravnike in sestre.

"Uau, kako je veselo danes pri nas. In diši." Tadej me objame. Stisnem se k njemu.
"Slavili bomo današnje izvide! In veš kaj, odločila sem se, da bom hrano pripravljala z ljubeznijo."
"Ljubica ... pa kaj ti govorim že celo najino življenje?!" Glavo nagne na stran in čaka na moj odgovor.
"Vem." Pogledam v tla. "Da ima zdravilno moč, če si zanjo vzameš čas in ji daš ljubezen."
"Verjeti moraš, da ti bo vsak grižjaj pomagal k popolnemu zdravju."
Nikoli nisem o hrani razmišljala na tak način. Jedla sem sicer kar zdravo, se mi zdi. V hrani nisem nikoli uživala. Jedla sem zato, da sem preživela. Lahko je bil sendvič ali pa gurmansko kosilo. Povsem enako mi je bilo. Hrana in ljubezen ... Kaj ni to povezano z otroštvom, dojenjem, materjo? Dojkami? Zamislim se.

Telefon zabrni. Sandra: "Tarin, tako sem vesela tvojih izvidov. Danes zvečer bom nazdravila z merlotom ;-)"

nedelja, 22. februar 2015

POGOVOR

8. februar 2014

Ura je 7.00. Doma je spokojno. Navlečem trenirko, pulover, anorak. Obujem superge. Tekla bom. Nekaj, kar nisem počela že lep čas. Mrzel februarski zrak išče špranje v tkanini in se dotika moje kože. Tečem in tečem. Čutim, da zmorem. Lahko bi tekla do jutri. Z vsakih korakom izdahnem jezo, žalost, strah, bolečino, hrepenenje. Z dlanjo udarim ob javorjevo vejo. Zapeče me. In še enkrat in še enkrat. Stiskam zobe in ječim. Enormne količine energije se pretakajo skozme. Čutim jo v vsakem koščku svojega telesa.

"Jezna sem nate." Kot da je pričakovala, nepremično zre na cesto in vozi. "Zakaj me nisi zaščitila? Zakaj si mi vedno obračala hrbet? Zakaj, prekleto, zakaj?" Udarim po armaturi.
Vem, da ji srce trepeta. Strah jo je vsake moje sledeče besede. Pa vendar so njene besede ukročene.
"Nisem znala, najbrž."
"A veš, kako to boli?" jo vprašam in strmim vanjo. Potem je tišina. Čutim njen potlačen nemir, divjanje srca. Zdaj mi je vseeno, če ga raznese. Pa tako sem se vedno bala zanj.  Na otroški način skrbela za njeno srečo, zadovoljstvo. 
"Si se kdaj vprašala, kako se počutim jaz?" Tišina. "Govori!" zakričim.
"Oprosti mi, prosim, res nisem znala drugače." Občudujem premišljenost in mirnost njenih besed in glasu.
"Na srečo verjamem v namen." Sedaj sem bolj mirna.

Večer prejočem. Valjam se po postelji. Nešteto misli in filmov. Stotisoč vprašanj. Zakaj si spet sama? Pokliči ga, da te objame in obriše solze. Zakaj pa ne pride sam? Saj vendar ne misli, da od veselja skačem po postelji! Ah, človek je konec koncev v svojem sranju vedno sam. In prav je tako.
Pa vendar mi pogovor z mami ne da miru. Na bojišču čustev je napeto. Ljubezen si želi zmage, jeza pa jo vztrajno in odločno zbija na tla. Ljubezen vstane, si popravi obleko in napiše:

"Saj imaš prav, kar je bilo, je bilo. Jaz sem zaradi tega močnejša in bolj izkušena. Sedaj je čas, da pospravim jezo. Odločena sem, da jo bom! Imam te rada. In vseeno hvala za vse izkušnje. To mislim resno :-)" Stisnem pošlji.
Berem o šamanih. O njihovem načinu delovanja, zdravilstvu. Telefon zabrni.
"Draga moja Tarin, prav, da si jezna name in tudi prav, če kriviš mene. Jaz mislim drugače, ko gledam nazaj. Samo, da je tebi prav, sprejmem vse in te prosim za odpuščanje. Življenje gre naprej, če smo jezni ali pa ne. Želim si, da bi ti bilo lepo. Si moj prvi otrok in hvaležna sem Bogu, da te imam. Rada imam tebe in tvoji punčki."
Obrišem si solze. Mirna je in modra.
"Ne krivim tebe. Jezna pa sem! In morala sem ti povedat. Začenjam proces zdravljenja."

"Tukaj sem in pripravljena zate narediti vse, kar lahko. Pa za tvoji punči, ki sta za vse dva velika sončka. Povej, kar ti leži na duši. Mene so vzgojili, da moram potrpet in bit tiho. Tudi jaz bi morala marsikomu kaj povedati."
Jokam, jokam. Na bojišču je ljubezen še vedno na nogah. Trese se, vendar stoji! Jeza ji mogočno zre v oči.
"Nisva še opravili, draga moja." Potem se obrne stran in nekako poklapano odkoraka.

Dobro se počutim. Okopam se v sodi bikarboni. Kako lepo si je vzet čas zase.


PRI ZDRAVNIKU

7. februar 2014

S Tadejem sediva v zeleni stavbi. Še vedno se mi zdi, da ne sodim sem. Pa saj tako se zdi vsakemu, ki je obsojen na zeleno stavbo. Ampak res! Zdravo se počutim, močno. Ne zdi se mi, da bi mojemu telesu kaj manjkalo. Pravzaprav prekipevam od energije. Večino časa.
Tadej me prime za roko. Njegova je potna.
"Kaj ga bova vprašala?"
"Vprašanja sem si pripravila." Iz torbice potegnem listek. Tadej bere, jaz pa zagledam njo. Nikoli prej je nisem videla pa vem, da je ona. In ona ve, da sem jaz. Sveti. To je angel v človeški podobi. S prešernim nasmehom mi poda roko. In njen glas ... tako miren.
"Zdravnik je enkraten, boš videla. Pravi sonček. Vse ga vprašaj. Potem pridita k meni." Spet se nasmeje.
"Šenk Tarin v sobo 10, prosim." Vrže me s stola. Srce ... pa saj ne tečem maratona! Vdih, izdih. Greva.
Prijeten stisk roke, osredotočen pogled, nasmeh.
"Sedita." reče mirno. Vzame list in riše. Riše moje dojke. Natančno izriše dogajanje v njih.
"To je multicentrični karcinom, zato bo potrebno odstranit celo dojko, veste." Potem me pogleda.
"Ja, vem." žalostno odgovorim.
"Ste že opravili rentgen pljuč in ultarzvok trebušne votline?
"Ja!" Izročim mu izvide.
"Aha, super, kaže, da je vse ok." Oh, kako sem bila pred dnevi vesela teh izvidov. Šla sem na tržnico in si kupila rože. Lepe tulipane. In gospa mi je podarila še en šopek teh lepih rastlin. Veselila se je z mano, čeprav se ji niti sanjalo ni zakaj.
Odsotno poslušam zdravnika. Vsake toliko ujamem besede. "... mastektomija ... priporočamo kemoterapijo, hormonsko zdravljenje ... rekonstrukcija ... bezgavke ... še ultrazvok bezgavk potrebujemo, gospa."
"A še to? Kdaj pa?
"V ponedeljek. Dogovorite se s sestro." Prestrašeno ga gledam. On začuti moj strah in nemir.
"Veste, popolnoma nič še ni izgubljeno. Nasmehne se mi. "Čimprej moramo ven s tem. V štirinajstih dneh vas bom operiral."
Ko stopim iz ordinacije, si ena sama solza utre pot po licu. Popolnoma vseeno mi je za cel svet. Ni sočutja do prestrašenih pogledov v čakalnici. Vseeno mi je, ko me Tadej objame. Nič ne čutim. V tem trenutku lahko pade atomska bomba, lahko se zemlja strese, lahko mi tudi rečejo, da bom živela samo še en dan. Otopela sem.V laboratoriju sestri odsotno podam roko. Vseeno mi je če jo desetkrat prebode, tudi, če se kri nikoli ne ustavi.
Tadej išče besede zame. Boža me po laseh. Potem zagledam njo. Stopi predme in me objame. Glavo naslonim na njeno ramo in spet jočem.
"Izvidi krvi bodo kmalu. Bosta počakala?" Odkimam. Hočem ven.

"Glej, sonce sije. To je dobro znamenje." veselo reče Tadej. "Saj veš ... signs are everywhere." Posmeje se. Vidim, da si je nabral moči. Še meni se izriše nasmeh.
"Zaupaj, ljubica. Veliko lepega naju še čaka." Poda mi roko in stečeva čez park.
Otopelost počasi izpuhteva iz mojega telesa. Hočem ustvarjat. Hočem se učit. Hočem se objemat, ljubit, bit ljubljena. Hočem se ljubit. Hočem videti svet. "Hočem ŽIVEEEET!" zakričim v vesolje.


Nemočno stojiva pred vrati v stanovanje. Ključi so v vratih. Na drugi strani vrat. Tadej je resen, mene pa popade smeh. Življenje je vznemirljivo!



sobota, 07. februar 2015

SPOZNANJE

5. februar 2014

Nikoli si nisem mislila, da se mi bo zgodil rak. Vse prej kot ravno on. Včasih sem zaskrbljena za svoje zdravje. In včasih iz muhe z lahkoto naredim slona. Tudi sredi noči, ko se prebudim, zaradi nevemkateregastresa že, in mi srce razbija. Pomislim, o ne, lahko da umiram! Včasih budim Tadeja. Zato, ker me je strah. Kaj naj počnem s tem prehitrim bitjem srca?! Kako naj se umirim? Diham ... počasi, enakomerno. Stisnem se k njemu, ker se mi zdi, da vse kar potrebujem je objem in ena nežna beseda. Pa kaj, če je sredi noči!
"Saj bo, ljubica." Se prevali na bok in zbeži v sanje. Ostanem sama, z vso to čustevno navalako, ki se kopiči v srcu in mi ne nudi spokojnega spanca.

Ampak nocoj je drugače. Nocoj je moje srce mirno. Ležim v postelji. Prelep poklon Tadejeve babice osvetljuje izvid. Danes sem ga dobila po pošti.

Tri hipoehogene tumorske formacije. Tri!!! Kaj niso rekli dve? 9, 9 in 6 mm, s suspektnimi drobnimi mikrokalcinacijami. V medialnih kvadrantih pa je vidno hipoehogeno področje s številnimi distalnimi akustičnimi sencami. Uau, čudovito besedišče! Še dobro, da mi je nekoč uspel semester visoke šole za zdravstvo.

Jebemti, jaz želim ozdraveti! Pa saj sploh nisem bolnaaaa! Perfektno se počutim. V ogledalu vidim popolnoma zdravo, lepo trenirano telo! In potem se od daleč pripeljejo poznani ritmi:

"... zanimivo je, da zdravo telo izgublja svoj utrip, le ravna črta je,
en utrip, ena sled, en izlet na tanek led ..."(Bohem, Romanca)



Ves december sva jo vrtela v avtu. Celo telefon mi je zvonil v tem ritmu in besedilu. Potem pa mi Joži reče:
"Stara, pa kaj je s tabo? Ta pesem je totalno zamorjena. A lahko zamenjaš zvonjenje?"
"Aja, zamorjena se ti zdi? Meni je super!"

Mar moje telo zares izgublja utrip? Moja misel je le ena: LJUBIM TO ŽIVLJENJE!

Pogledam na uro. 3.00. Včeraj sem Lauro peljala na trening.
"Mami, a ko umremo, se potem še kdaj rodimo?"
Dih mi zastane. Zaboga, kako ve, s čim se ukvarjam zadnje dni?! Še vedno ne vem, kako jima bom osvetlila situacijo.
"Mislim, da se, ljubica."
"A imamo potem iste starše?"
V grlu me stiska.
"Tudi to je mogoče."
"Veš kaj, jaz bi si potem želela zopet tebe za mamico."
In spet lovim solze.

Tadej se obrne k meni.
"Zakaj ne spiš?"
"Čudno, ne?" se nasmehnem.
Roko mi položi na trebuh. Vrne se v svoj sanjski svet, jaz pa ostanem v svojem realnem. Vse mi je jasno. Vem, da imam močno telo, moj um je močnejši kot si upam priznati. Zavem se, da bom iz tega sranja prišla močnejša kot sem bila kdajkoli. In notranje mirna.
Mislim, da se nežno potopim v sanje.

6. febraur 2014, zjutraj

"Vem, kaj se je nakopičilo v moji dojki."
"Ja ...?" Tadej nejeverno čaka na odgovor.
"Jeza."
"Na koga si pa tako jezna?" sluteč neželjenega, previdno vpraša.
"Nate." Gledam skozi okno. Spoznanje je boleče za oba.
"Na mami tudi, pa na Lauro." Spet jočem.
"Pa najraje vas imam." Zdaj že hlipam. Stisne me k sebi.
"Prosila sem za odgovor in sem ga dobila v sanjah."

Ležim na mizi. Zdravniki se menjavajo. Vprašam, zakaj se jih je toliko zamenjalo. Gospa, to gre pri nas po tekočem traku. Vsi me gledajo. Gospa, z vami ni nič narobe. Jaz pa čakam Tadeja. Ni ga. Tušira se. Kje je Tadej?! Jezna sem. Tudi zdravnik ga čaka. Laura nori po prostoru. Ne morem je ustaviti. Jeza šprica  iz vsake celice mojega telesa. Hočem vstati, pa ne morem. Priklopljena sem na aparature. Ura je 12, zunaj pa tema. Strah me je. Zagledam mamo. Nasmejana je. Spet se jezim. Očitam ji, da mi ni nikoli stala ob strani. Vedno so bili drugi pred mano.

"Razumeš?" ga vprašam. "Meni je jasno in zelo logično."
Nisem prepričana, da me razume. Vseeno je. Jeza je moja in sama jo moram pozdravit.
Občutek, da sem bila vedno sama za vse, me vleče k tlom.



torek, 03. februar 2015

IZVID

Ponedeljek, 3. februar 2014

Slovenija je ovita v ledeni plašč. Gledam skozi okno. Ceste so prazne. Veje se lomijo pod težo ledu. Sivina, mraz. Vse miruje. Slutim, da se mi bo ustavil čas.

8.30

Roka se mi trese in sekunde minevajo kot minute, ko nesem telefon k ušesu.
"Gospa Šenk?"
"Ja, " se odkašljam.
"Pridite k nam, izvide imamo."
"Kako je?" vprašam odrezavo.
"Vam bo zdravnik povedal."

Vznemirjena sem. Nekakšen ponos čutim. Zopet občutek, ki ni nikakor v skladu z žalostnim dogodkom, ki se mu uradno in naglo bližam.  Počutim se kot bi se peljala po nekaj prijetnega. Resnično čutim pravo vznemirjenje, adrenalin! Nekaj posebnega se mi dogaja! Predstavljam si, da so občutki enaki, ko se pripravljaš na skok s padalom.

Onkološki inštitut, 9.30

Pridrvim, kar običajno rada počnem, in se zaletim v zdravnika.
"Dober dan, klicali ste me, povejte, kakšen je izvid?"
Prijazno me pogleda, se mi nasmehne.
"Pozitiven, gospa Šenk."
Ena solza in še ena in še ena ... Žalost in grozo čutim v svojih očeh, v svojem srcu, telo drhti.
"Počakajte na MRI, takoj boste na vrsti." In že ga ni več. Sama sem. Nikogar ne vidim, nikogar ne slišim. Svetel hodnik onkološkega inštituta in jaz. Vrtim se in vrtim. Vedno hitreje. Potem se sesedem  na stol in pokličem Tadeja. Zdaj že glasno jokam. Tišina. Tadej je v šoku.
"Pridem takoj."
"Ne!" Zakričim. "Sama hočem bit!"
"Bejbi, ne smeš bit sama." Prestrašen je in brez moči.

"Mami, raka imam." Tišina. Čutim, da sem ji zarila nož v srce. Tako jo boli. Zdaj joka.
"Ljubica moja, vse bo v redu, boš videla, ne joči."
"Zakaj pa ti jočeš?" jo vprašam.

10.30

Ležim na trebuhu. Prsi so nameščene v nekakšne luknje. Prostor je tesen. Vse ropota, zvoni. Slišim cerkvene zvonove. O, Marija pomagaj. So mi rekli naj diham počasi in enakomerno. Ni enostavno. Če ne bi imela kontrole nad telesom, bi divjalo. Dihala bi kot slon, srčni utrip bi slišali v čakalnici in s solzami bi zalila vse rože na kliniki.
Kje si moja baka? Vem, da si blizu. Vidiš, kaj se mi je zgodilo? A ti veš, zakaj? Mi boš pomagala? Vedno si mi. In zdaj je tvoja moč neizmerna. Prosim, prosim, tako rada bi živela ...

Brcnem v steno. "V pizdo materino naj gre vse!" Čakajoči gospod me debelo pogleda.
"Kaj gledate? Raka imam!" Sramežljivo obrne glavo. Jaz pa sem tako prekleto jezna na cel svet.

Hodniki klinike so prenapolnjeni. Sprašujem se, zakaj toliko ljudi boleha za rakom. Zdi se mi, da sem najmlajša pacientka. Občutek imam, da so vse žalostne oči uprte vame. Slišim njihove misli: tako mlada pa tako bolna. Kar naenkrat začutim strah in bolečino vseh teh ljudi.
Veeeeen!!! Hitro! Potem pa:
"Stopite noter, gospa."
"Takole je ..." Zdravnik se po zdravniško odkašlja.  V bistvu samo ne ve, kako bi začel, kajti stvar je resna in skarjno neprijetna za razložit. Popolnoma ga razumem.
"Vaša leva dojka je polna tumorjev." Nagonsko se primem za dojko.  "9 jih je, no ... v bistvu dva 10 milimetrska in 7 mikrokalcinacij. Predlagamo odstranitev dojke. Drugače najbrž ne bo šlo, ker so razmetani povsod. Naročil vas bom pri zdravniku, ki vas bo operiral." Sestra stoji zraven mene. Ne vem, zakaj je tam. Mogoče, da me ujame, če padem s stola. Da mi da pomirjevalo, če dobim histerični napad?
Meni pa solze drvijo po licih. Vse kar zmorem reči je:
"Jaz imam dve majhni punčki." In jočem in jočem. Stečem proti izhodu. Mokra od solz. Jočem na glas. Čutim na desetine žalostnih oči, ki spremljajo vsak moj korak. Potem se drsna vrata zaprejo.

Tako. Zdaj je uradno. Imam karcinom leve dojke. Moje lepe dojke.

Kakšen dan! Ljubljana ujeta v led in moj svet se je prenehal vrtet. V kavarni me čaka Tadej. Zrušim se mu v naročje in jočem. Zdi se mi, da se ne bom nikoli ustavila.







sobota, 31. januar 2015

PUNKCIJA

30. januar 2014

Onkološki inštitut, 8.30

"Še enkrat vas bom zbodla."
O ne, to fejst boli, peče, skeli ... In še iglo premika sem in tja, jo vrti. Vsaj tako se mi zdi.
"Zakaj pa še enkrat, gospa doktor? nestrpno vprašam.
"Ker sta dva tumorčka, veste."
Najbrž prebledim. Srce imam še bolj v grlu kot sem ga imela to jutro. Spet mi gre na jok. Čutim, kako se razrašča nemir. Tekla bi, pomislim. Da se umirim. In res ... V mislih tečem na Šmarno goro, kamor sicer še nikoli nisem zares :-) Tekam gor in dol. Potem se mi zopet vsili njen glas:
"Na mamografijo boste šli. Kar takoj." Ona je tako umirjena. Prijetna. Še vedno ji skušam verjeti, da najbrž ni nič resnega, v sebi pa sem že trdno prepričana, da je zadeva zelo hudo resna.
"Če bo potrebno, bomo v ponedeljek naredili še MRI. Vas bomo poklicali."
Kmalu nasvidenje, se žalostno nasmehnem v sebi.

Zelena stečem iz te zelene stavbe. Spet sneži. Vse je tako mirno in tiho. Lepo je, ko mesto prekrije sneg. Življenje teče v počasnem posnetku.

"Ej, bejbi, grozno je bilo ..." in še predno dokončam, me prekine: "Bogaaaa, počaki, te bom poklical nazaj, imam lih sestanek:" Odloživa.
Potoki solz se stekajo po licih. Utirajo si pot čez ustnice do vratu. Kakšen sestanek???!!! Kaj me brigajo tvoji sestanki! Jebemti, a ne vidiš, da je stvar resna? A ne slišiš, da te potrebujem? Tako sem jezna. Tolčem po volanu. Pritisnem na gas, kolesa pa se vrtijo v prazno. Sneg je, punca, 10 centimetrov snega. In pred tabo kolona. Kam drviš? Spet hitiš? Kaj ni čas, da se ustaviš? Še narava ti pripoveduje. Tako govori moja notranja boginja miru. Zaželim si, da bi se enkrat že srečali.  In nekdo vztrajno stresa z neba debele snežene kepe.

"Najraje bi umrla!" zakričim.

Želim si, da bi lahko s kom klepetala. Da bi me nekdo objel, mi pobrisal solze. Nemirna sem. Zrak je gost. Duši me. Strašna nevihta bo.

14.00

Parkiram pred njeno hišo. Sprejme me z nasmehom. Mi skuha kavo. Klepetava o vremenu, njeni selitvi. Kipi od življenja. Sem mislila, da je starejša, s črnimi skodranimi lasmi in dolgimi nohti. Ampak ona je mlada, svetla od zunaj in znotraj. Pozabim na joško, pozabim na jutro, pozabim, da sem jezna na Tadeja.
"Zakaj si žalostna? me vpraša.
"Mah, vse ..." zamahnem z roko in držim solze, da se ne zlijejo čez rob veke.
"Pa poglej se, kako si fejst." se mi nasmehne.
Predme položi karte. "Zmešaj."
"Pa na nič ne misli."
Mešam karte in v trenutku sem popolnoma mirna. Slutim dobro.
Govori in govori, jaz pa buljim vanjo, najbrž z odprtimi usti. In iznenada me še bolj zadane:
"Kaj pa je s tvojo joško?"
"Emmm, ja, ne vem ... in zato sem tukaj." rečem s cmokom v grlu. Tišina se vleče. Gleda me v dojke.
"A lahko potipam?" Odmaknem tkanino.
"Ni v redu:" reče mirno. Sprašujem se, če so vse zdravnice in šlogarce zverzirane za mirnost v trenutkih največje groze na svetu. Strahom pred smrtjo.
"Ampak veš kaj, ne boš še umrla." O moj bog, še misli mi bere!
"Pa tud brez jošk ne boš. Ne bo lahko. Odstranit boš morala nekaj. Amapk na koncu bo vse ok. Še kar nekaj jih boš pokopala, predno se boš ti poslovila od tega sveta." Zasmejeva se.

Ko odhajam, me objame. V bistvu si padeva v objem.
"Zelo si močna. Zavedaj se tega in ne pozabi. Pa v ogledalo se tudi večkrat poglej."

Brez nje bi bil ta dan polomija, groza, strah, jeza, žalost. Pomirjena zapeljem na kolesnice, ki jih rišejo avtomobili po zasneženi Tržaški cesti. Pogledam se v vzvratno ogledalo in vidim pogum. In potem se zavem: da sva z Nado nekaj zasadili. Nekaj dragocenega :-)