tag:blogger.com,1999:blog-31097243298835808712024-02-19T11:01:09.426-08:00BESEDE SRCAAnonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.comBlogger24125tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-72342242339163417552015-03-17T03:15:00.002-07:002015-03-17T03:15:34.531-07:00SOOČANJA<strong>Eno februarsko jutro 2014</strong><br />
<br />
"Mami, ti skoz jokaš." To reče precej obtožujoče. Češ, za mame se pa to ne spodobi.<br />
"Se ti res tako zdi?" Prikima.<br />
Tako me vidi Laura. Pa ne samo danes. Vem, da me tako vidi že celo svoje življenej. Veliko žalostno, objokano, jezno ... Res precej jočem in res ne skrivam čustev. Ozračje v naši družini je pretežno ekstremno temperamentno. In jok je zame čisto običajna, vsakdanja reč. Namesto aspirina, persena ... se pač zjočem. Po tem, ko se počutim prizadeta, osamljena, razočarana, nesprejeta, utrujena. Tudi takrat, ko ne sprocesiram več medosebnih odnosov-predvsem družinskih. Tako je že od nekdaj. Jok je katarzičen. Potem se spomnim, da jima še nisem povedala, da potovanje v Božičkovo deželo odpade. In ne vesta še, da ima mamica eno nevarno bolezen. Nevarno ... Jaz sem vedno živela nevarno. Kjer se je dalo sem očitno ogrožala svoje življenje, svoj mir in zdravje. Na cesti, v odnosih, partnerstvu, v službi in družbi. Ogrožam se kot mati. S pretiranjo skrbjo, željo po perfekciji, se cefram na koščke. Hrepenenje in želja po tistem, česar sama nisem imela mi jemlje energijo. In kljub cefranju in konec koncev še vedno ni tako kot si želim.<br />
<br />
Sedimo pri zajtrku. Začutim primernost trenutka.<br />
"Punci, letos ne gremo v Božičkovo deželo."<br />
Laura me grdo pogleda. "Pa dej nooo, zakaaaaj? To je brez veze!" Obraz povesi in gleda v krožnik. <br />
"Bomo šli drugo leto." Tadej se vključi v pogovor. Čutim, kako me v grlu stiska. <br />
"Moram na operacijo," nadaljujem. Laura sunkovito dvigne glavo, Lili se mi vsede v naročje.<br />
"Zakaj pa?" <br />
"Ker imam v joški bulice in mi jih morajo odstraniti."<br />
Morda egoistično ali pa vsled bega pred kruto resnico, ki jo skoraj gotovo čuti v kosteh, se moja starejša hči odloči, da bo težila, ker ne gremo na Finsko. Lili se stiska k meni. "Ne, mamica, ne greš v bolnico, nočem, da greš." Stanje v kuhinji je postalo kaotično. Še sivina februarskega jutra tolče skozi okna. Nad nami visijo razočaranje, strah, jeza, žalost. Komaj zadržujem solze. Tadej ne najde besed. Kar sedi in zdi se mi izgubljen. Potem pa Laura bliskovito udari:<br />
"A boš umrla?" Nadanem si širok nasmeh in se ovijem v plašč samozavesti.<br />
"Nikakor! Nekoč, ko bom zelo stara in ko bosta tudi vidve že stari."<br />
<br />
Tadej se zapira v svoj svet. Tja nimam vstopa. To je zadnje, kar potrebujem v tem trenutku. Zdi se mi, da je jezen name. Po njegovo sem si raka nakopala sama. Ker se ne znam umiriti, ker ne jem pravilno, ker sem najbolj pesimistična oseba kar jih pozna, ker kompliciram ... Hrepenenje po varnem objemu, dotikih, strastnih poljubih, brezskrbnem smehu, po preprosto sprejetosti takšne kot sem, rojeva nemir. Kričim. On ne sliši. Potem ugotovim, da kričim v sebi. Primem ga za roko. Njegova negibna počiva v naročju.<br />
<br />
Prav počasi se izza ovinka plazi gospa Krivda. Za sabo vleče težko črno ogrinjalo. Zanj se s krempeljci držijo male zlobne Krivdice. Grdo me gleda. Njen obraz je siv. <em>Ti si kriva veš! Prikrajšala si jih za počitnice. Nakopala si jim skrb. Nisi dobra mama. Jočeš. Nisi dobra žena. Zahtevaš ljubezen. Nimaš discipline. Vse delaš po svoje. Ne poslušaš nikogar. Drviš skozi življenje. Zakaj ne ubogaš moža? On ve. On ima vedno prav.</em> <br />
<br />
<br />
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-52726509220303784332015-02-24T02:31:00.001-08:002015-02-24T02:31:56.041-08:00NOVI IZVIDI<strong><em>10. februar 2014</em></strong><br />
<br />
Tako, zdaj bom čakala, da prejmem klic za operacijo. Že kar dobro sem se sprijaznila, da jemljem slovo od svojih prsi. Pa kaj so prsi v primerjavi z življenjem? Vse kar si v tem trenutku želim je zdravje. Nad mano danes lebdi strah. Ob 10h imam ultrazvok bezgavk. Da so le zdrave! V bistvu verjamem, da so. Odkar vem, da imam tumorje, jih ne spustim nikamor. Večkrat na dan se uležem in se povežem z dojko. Predstavljam si, kako zdrave celice aktivno napadajo bolne in kako se tumorji manjšajo. In zato verjamem, da so tudi bezgavke okej. Nocoj sem sanjala zdravnika. Delal mi je ulrazvok. Mlad, prijazen dolgolasec z brado.<br />
<br />
"Pozdravljeni, gospa Šenk!" Gleda v računalnik. Zdi se mi, da bere moje izvide. "Kar slecite se." Pomolči. "Kaj pa vas je tole napadlo?" Posmeje se in me pogleda. Pa to je on! Zdravnik iz mojih sanj. Dolgi temni lasje, speti v čop in strašno prijazen nasmeh. Svobodna, svetla energija veje iz njega.<br />
Uležem se in čakam. Z ulrazvokom drsi po pazduhi. Išče. išče, si na monitorju približuje. Srce mi tolče. Potem zajame sapo in srce se mi za trenutek ustavi. <em>Prosim prosim, reci, da so zdrave. </em>Ta trenutek je strašno dolg. Potem pa:<br />
"Vse je v redu. Ne vidim patoloških sprememb." Zadiham. <br />
"Hvala, doktror:" Oči imam solzne.<br />
"Veste, nocoj sem vas sanjala." Kot, da se mu to ne zdi čisto nič nenavadno, se mi nasmehne.<br />
"Veste, jaz pa ne vem, kdo me je danes poklical, da vam pridem naredit ultrazvok. Danes namreč ne delam tukaj.<br />
Tako sem vesela. Zavem se, da mi nekdo pomaga. Vsaka energija, ki je z menoj na teji peklenski poti je svetla, prijazna, polna optimizma. Nekako zapleše z mojo. Vsaka roka, ki se me dotakne ima zdravilno moč. Verjamem.<br />
Potrkam in pokukam v sobo.<br />
"O, si prišla!" Še en pozdrav z nasmehom. Spomnim se, da jo lahko vprašam za izvide krvi. Brska po računalniku medtem ko moje srce pleše rock 'n roll. Kolikokrat bo še tako? Roko položim na prsni koš.<br />
"Tarin, izvidi so v redu." Zamežika vame z velikimi modrimi očmi.<br />
"Super kri imaš, jetrni testi ok, tumorski markerji normalni ..."<br />
Objamem jo in stečem ven. Do Stolnice tečem. Kipim od energije, ki mi jo je dahnilo današnje dopoldne. <br />
V cerkev ne hodim pogosto. Le kadar mi je zares hudo, tam najdem mir, stik s sabo in dober pogovor. Ko sem hvaležna, prižgem svečke. In danes sem zelo. Eno zase in eno za vse, ki so z menoj. Ker verjamejo vame in mi pošiljajo pozitivno energijo. <em>Hvala mami, ker je v sakem tvojem izdihu, ki ga narediš pri jutranji telovadbi, skrita moč zame. Hvala Tadej, ker verjameš, da bom zmogla. Hvala Sebastian, ker mi odstiraš zavese za katerimi se skrivajo prave poti. Hvala Nina, Tina, Ksenja, Sandra, Mojca, Sara, Damjana, ker vem, da ste v mislih ves čas z mano. In končno ... hvala za najboljše zdravnike in sestre.</em><br />
<br />
"Uau, kako je veselo danes pri nas. In diši." Tadej me objame. Stisnem se k njemu.<br />
"Slavili bomo današnje izvide! In veš kaj, odločila sem se, da bom hrano pripravljala z ljubeznijo."<br />
"Ljubica ... pa kaj ti govorim že celo najino življenje?!" Glavo nagne na stran in čaka na moj odgovor.<br />
"Vem." Pogledam v tla. "Da ima zdravilno moč, če si zanjo vzameš čas in ji daš ljubezen." <br />
"Verjeti moraš, da ti bo vsak grižjaj pomagal k popolnemu zdravju."<br />
Nikoli nisem o hrani razmišljala na tak način. Jedla sem sicer kar zdravo, se mi zdi. V hrani nisem nikoli uživala. Jedla sem zato, da sem preživela. Lahko je bil sendvič ali pa gurmansko kosilo. Povsem enako mi je bilo. Hrana in ljubezen ... Kaj ni to povezano z otroštvom, dojenjem, materjo? Dojkami? Zamislim se.<br />
<br />
Telefon zabrni. Sandra: "Tarin, tako sem vesela tvojih izvidov. Danes zvečer bom nazdravila z merlotom ;-)"<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-74992913760507188462015-02-22T00:58:00.000-08:002015-02-22T01:10:52.972-08:00POGOVOR<strong><em>8. februar 2014</em></strong><br />
<br />
Ura je 7.00. Doma je spokojno. Navlečem trenirko, pulover, anorak. Obujem superge. Tekla bom. Nekaj, kar nisem počela že lep čas. Mrzel februarski zrak išče špranje v tkanini in se dotika moje kože. Tečem in tečem. Čutim, da zmorem. Lahko bi tekla do jutri. Z vsakih korakom izdahnem jezo, žalost, strah, bolečino, hrepenenje. Z dlanjo udarim ob javorjevo vejo. Zapeče me. In še enkrat in še enkrat. Stiskam zobe in ječim. Enormne količine energije se pretakajo skozme. Čutim jo v vsakem koščku svojega telesa. <br />
<br />
"Jezna sem nate." Kot da je pričakovala, nepremično zre na cesto in vozi. "Zakaj me nisi zaščitila? Zakaj si mi vedno obračala hrbet? Zakaj, prekleto, zakaj?" Udarim po armaturi.<br />
Vem, da ji srce trepeta. Strah jo je vsake moje sledeče besede. Pa vendar so njene besede ukročene.<br />
"Nisem znala, najbrž." <br />
"A veš, kako to boli?" jo vprašam in strmim vanjo. Potem je tišina. Čutim njen potlačen nemir, divjanje srca. Zdaj mi je vseeno, če ga raznese. Pa tako sem se vedno bala zanj. Na otroški način skrbela za njeno srečo, zadovoljstvo. <br />
"Si se kdaj vprašala, kako se počutim jaz?" Tišina. "Govori!" zakričim.<br />
"Oprosti mi, prosim, res nisem znala drugače." Občudujem premišljenost in mirnost njenih besed in glasu. <br />
"Na srečo verjamem v namen." Sedaj sem bolj mirna.<br />
<br />
Večer prejočem. Valjam se po postelji. Nešteto misli in filmov. Stotisoč vprašanj. <em>Zakaj si spet sama? Pokliči ga, da te objame in obriše solze.</em> Zakaj pa ne pride sam? Saj vendar ne misli, da od veselja skačem po postelji! Ah, človek je konec koncev v svojem sranju vedno sam. In prav je tako.<br />
Pa vendar mi pogovor z mami ne da miru. Na bojišču čustev je napeto. Ljubezen si želi zmage, jeza pa jo vztrajno in odločno zbija na tla. Ljubezen vstane, si popravi obleko in napiše:<br />
<br />
"<em>Saj imaš prav, kar je bilo, je bilo. Jaz sem zaradi tega močnejša in bolj izkušena. Sedaj je čas, da pospravim jezo. Odločena sem, da jo bom! Imam te rada. In vseeno hvala za vse izkušnje. To mislim resno :-)"</em> Stisnem pošlji.<br />
Berem o šamanih. O njihovem načinu delovanja, zdravilstvu. Telefon zabrni.<br />
<em>"Draga moja Tarin, prav, da si jezna name in tudi prav, če kriviš mene. Jaz mislim drugače, ko gledam nazaj. Samo, da je tebi prav, sprejmem vse in te prosim za odpuščanje. Življenje gre naprej, če smo jezni ali pa ne. Želim si, da bi ti bilo lepo. Si moj prvi otrok in hvaležna sem Bogu, da te imam. Rada imam tebe in tvoji punčki."</em><br />
Obrišem si solze. Mirna je in modra.<br />
<em>"Ne krivim tebe. Jezna pa sem! In morala sem ti povedat. Začenjam proces zdravljenja."</em><br />
<em></em><br />
<em>"Tukaj sem in pripravljena zate narediti vse, kar lahko. Pa za tvoji punči, ki sta za vse dva velika sončka. Povej, kar ti leži na duši. Mene so vzgojili, da moram potrpet in bit tiho. Tudi jaz bi morala marsikomu kaj povedati."</em><br />
Jokam, jokam. Na bojišču je ljubezen še vedno na nogah. Trese se, vendar stoji! Jeza ji mogočno zre v oči.<br />
"Nisva še opravili, draga moja." Potem se obrne stran in nekako poklapano odkoraka.<br />
<br />
Dobro se počutim. Okopam se v sodi bikarboni. Kako lepo si je vzet čas zase. <br />
<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-55605720728716994782015-02-22T00:57:00.002-08:002015-02-22T01:17:24.919-08:00PRI ZDRAVNIKU<strong><em>7. februar 2014</em></strong><br />
<br />
S Tadejem sediva v zeleni stavbi. Še vedno se mi zdi, da ne sodim sem. Pa saj tako se zdi vsakemu, ki je obsojen na zeleno stavbo. Ampak res! Zdravo se počutim, močno. Ne zdi se mi, da bi mojemu telesu kaj manjkalo. Pravzaprav prekipevam od energije. Večino časa.<br />
Tadej me prime za roko. Njegova je potna.<br />
"Kaj ga bova vprašala?"<br />
"Vprašanja sem si pripravila." Iz torbice potegnem listek. Tadej bere, jaz pa zagledam njo. Nikoli prej je nisem videla pa vem, da je ona. In ona ve, da sem jaz. Sveti. <em>To je angel v človeški podobi</em>. S prešernim nasmehom mi poda roko. In njen glas ... tako miren.<br />
"Zdravnik je enkraten, boš videla. Pravi sonček. Vse ga vprašaj. Potem pridita k meni." Spet se nasmeje. <br />
"Šenk Tarin v sobo 10, prosim." Vrže me s stola. Srce ... pa saj ne tečem maratona! Vdih, izdih. Greva.<br />
Prijeten stisk roke, osredotočen pogled, nasmeh.<br />
"Sedita." reče mirno. Vzame list in riše. Riše moje dojke. Natančno izriše dogajanje v njih.<br />
"To je multicentrični karcinom, zato bo potrebno odstranit celo dojko, veste." Potem me pogleda.<br />
"Ja, vem." žalostno odgovorim.<br />
"Ste že opravili rentgen pljuč in ultarzvok trebušne votline?<br />
"Ja!" Izročim mu izvide.<br />
"Aha, super, kaže, da je vse ok." Oh, kako sem bila pred dnevi vesela teh izvidov. Šla sem na tržnico in si kupila rože. Lepe tulipane. In gospa mi je podarila še en šopek teh lepih rastlin. Veselila se je z mano, čeprav se ji niti sanjalo ni zakaj.<br />
Odsotno poslušam zdravnika. Vsake toliko ujamem besede. "... mastektomija ... priporočamo kemoterapijo, hormonsko zdravljenje ... rekonstrukcija ... bezgavke ... še ultrazvok bezgavk potrebujemo, gospa." <br />
"A še to? Kdaj pa?<br />
"V ponedeljek. Dogovorite se s sestro." Prestrašeno ga gledam. On začuti moj strah in nemir.<br />
"Veste, popolnoma nič še ni izgubljeno. Nasmehne se mi. "Čimprej moramo ven s tem. V štirinajstih dneh vas bom operiral." <br />
Ko stopim iz ordinacije, si ena sama solza utre pot po licu. Popolnoma vseeno mi je za cel svet. Ni sočutja do prestrašenih pogledov v čakalnici. Vseeno mi je, ko me Tadej objame. Nič ne čutim. V tem trenutku lahko pade atomska bomba, lahko se zemlja strese, lahko mi tudi rečejo, da bom živela samo še en dan. Otopela sem.V laboratoriju sestri odsotno podam roko. Vseeno mi je če jo desetkrat prebode, tudi, če se kri nikoli ne ustavi.<br />
Tadej išče besede zame. Boža me po laseh. Potem zagledam njo. Stopi predme in me objame. Glavo naslonim na njeno ramo in spet jočem. <br />
"Izvidi krvi bodo kmalu. Bosta počakala?" Odkimam. Hočem ven.<br />
<br />
"Glej, sonce sije. To je dobro znamenje." veselo reče Tadej. "Saj veš ... signs are everywhere." Posmeje se. Vidim, da si je nabral moči. Še meni se izriše nasmeh.<br />
"Zaupaj, ljubica. Veliko lepega naju še čaka." Poda mi roko in stečeva čez park. <br />
Otopelost počasi izpuhteva iz mojega telesa. Hočem ustvarjat. Hočem se učit. Hočem se objemat, ljubit, bit ljubljena. Hočem se ljubit. Hočem videti svet. "Hočem ŽIVEEEET!" zakričim v vesolje.<br />
<br />
<br />
Nemočno stojiva pred vrati v stanovanje. Ključi so v vratih. Na drugi strani vrat. Tadej je resen, mene pa popade smeh. Življenje je vznemirljivo!<br />
<br />
<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-64911640259429266912015-02-07T00:51:00.000-08:002015-02-22T01:11:23.125-08:00SPOZNANJE<strong><em>5. februar 2014</em></strong><br />
<br />
Nikoli si nisem mislila, da se mi bo zgodil rak. Vse prej kot ravno on. Včasih sem zaskrbljena za svoje zdravje. In včasih iz muhe z lahkoto naredim slona. Tudi sredi noči, ko se prebudim, zaradi nevemkateregastresa že, in mi srce razbija. Pomislim, o ne, lahko da umiram! Včasih budim Tadeja. Zato, ker me je strah. <em>Kaj naj počnem s tem prehitrim bitjem srca?! Kako naj se umirim? </em>Diham ... počasi, enakomerno. Stisnem se k njemu, ker se mi zdi, da vse kar potrebujem je objem in ena nežna beseda. Pa kaj, če je sredi noči!<br />
"Saj bo, ljubica." Se prevali na bok in zbeži v sanje. Ostanem sama, z vso to čustevno navalako, ki se kopiči v srcu in mi ne nudi spokojnega spanca.<br />
<br />
Ampak nocoj je drugače. Nocoj je moje srce mirno. Ležim v postelji. Prelep poklon Tadejeve babice osvetljuje izvid. Danes sem ga dobila po pošti. <br />
<br />
<u>Tri hipoehogene tumorske formacije. </u><em>Tri!!! Kaj niso rekli dve?</em> <u>9, 9 in 6 mm, s suspektnimi drobnimi mikrokalcinacijami. V medialnih kvadrantih pa je vidno hipoehogeno področje s številnimi distalnimi akustičnimi sencami.</u> Uau, čudovito besedišče! Še dobro, da mi je nekoč uspel semester visoke šole za zdravstvo.<br />
<br />
Jebemti, jaz želim ozdraveti! Pa saj sploh nisem bolnaaaa! Perfektno se počutim. V ogledalu vidim popolnoma zdravo, lepo trenirano telo! In potem se od daleč pripeljejo poznani ritmi:<br />
<br />
"... zanimivo je, da zdravo telo izgublja svoj utrip, le ravna črta je,<br />
en utrip, ena sled, en izlet na tanek led ..."(Bohem, Romanca)<br />
<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<iframe allowfullscreen="" class="YOUTUBE-iframe-video" data-thumbnail-src="https://ytimg.googleusercontent.com/vi/xemjyWGEF38/0.jpg" frameborder="0" height="266" src="http://www.youtube.com/embed/xemjyWGEF38?feature=player_embedded" width="320"></iframe></div>
<br />
<br />
Ves december sva jo vrtela v avtu. Celo telefon mi je zvonil v tem ritmu in besedilu. Potem pa mi Joži reče:<br />
"Stara, pa kaj je s tabo? Ta pesem je totalno zamorjena. A lahko zamenjaš zvonjenje?"<br />
"Aja, zamorjena se ti zdi? Meni je super!"<br />
<br />
Mar moje telo zares izgublja utrip? Moja misel je le ena: LJUBIM TO ŽIVLJENJE!<br />
<br />
Pogledam na uro. 3.00. Včeraj sem Lauro peljala na trening.<br />
"Mami, a ko umremo, se potem še kdaj rodimo?"<br />
Dih mi zastane. Zaboga, kako ve, s čim se ukvarjam zadnje dni?! Še vedno ne vem, kako jima bom osvetlila situacijo.<br />
"Mislim, da se, ljubica."<br />
"A imamo potem iste starše?"<br />
V grlu me stiska.<br />
"Tudi to je mogoče."<br />
"Veš kaj, jaz bi si potem želela zopet tebe za mamico."<br />
In spet lovim solze. <br />
<br />
Tadej se obrne k meni. <br />
"Zakaj ne spiš?"<br />
"Čudno, ne?" se nasmehnem.<br />
Roko mi položi na trebuh. Vrne se v svoj sanjski svet, jaz pa ostanem v svojem realnem. Vse mi je jasno. Vem, da imam močno telo, moj um je močnejši kot si upam priznati. Zavem se, da bom iz tega sranja prišla močnejša kot sem bila kdajkoli. In notranje mirna. <br />
Mislim, da se nežno potopim v sanje.<br />
<br />
<strong><em>6. febraur 2014, zjutraj</em></strong><br />
<br />
"Vem, kaj se je nakopičilo v moji dojki."<br />
"Ja ...?" Tadej nejeverno čaka na odgovor.<br />
"Jeza."<br />
"Na koga si pa tako jezna?" sluteč neželjenega, previdno vpraša.<br />
"Nate." Gledam skozi okno. Spoznanje je boleče za oba. <br />
"Na mami tudi, pa na Lauro." Spet jočem. <br />
"Pa najraje vas imam." Zdaj že hlipam. Stisne me k sebi. <br />
"Prosila sem za odgovor in sem ga dobila v sanjah."<br />
<br />
<em>Ležim na mizi. Zdravniki se menjavajo. Vprašam, zakaj se jih je toliko zamenjalo. Gospa, to gre pri nas po tekočem traku. Vsi me gledajo. Gospa, z vami ni nič narobe. Jaz pa čakam Tadeja. Ni ga. Tušira se. Kje je Tadej?! Jezna sem. Tudi zdravnik ga čaka. Laura nori po prostoru. Ne morem je ustaviti. Jeza šprica iz vsake celice mojega telesa. Hočem vstati, pa ne morem. Priklopljena sem na aparature. Ura je 12, zunaj pa tema. Strah me je. Zagledam mamo. Nasmejana je. Spet se jezim. Očitam ji, da mi ni nikoli stala ob strani. Vedno so bili drugi pred mano. </em><br />
<br />
"Razumeš?" ga vprašam. "Meni je jasno in zelo logično."<br />
Nisem prepričana, da me razume. Vseeno je. Jeza je moja in sama jo moram pozdravit. <br />
Občutek, da sem bila vedno sama za vse, me vleče k tlom.<br />
<br />
<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-59060165880582729872015-02-03T12:01:00.000-08:002015-02-03T12:01:32.800-08:00IZVID<em><strong>Ponedeljek, 3. februar 2014</strong></em><br />
<br />
Slovenija je ovita v ledeni plašč. Gledam skozi okno. Ceste so prazne. Veje se lomijo pod težo ledu. Sivina, mraz. Vse miruje. Slutim, da se mi bo ustavil čas.<br />
<br />
<strong><em>8.30</em></strong><br />
<br />
Roka se mi trese in sekunde minevajo kot minute, ko nesem telefon k ušesu.<br />
"Gospa Šenk?"<br />
"Ja, " se odkašljam.<br />
"Pridite k nam, izvide imamo."<br />
"Kako je?" vprašam odrezavo.<br />
"Vam bo zdravnik povedal."<br />
<br />
Vznemirjena sem. Nekakšen ponos čutim. Zopet občutek, ki ni nikakor v skladu z žalostnim dogodkom, ki se mu uradno in naglo bližam. Počutim se kot bi se peljala po nekaj prijetnega. Resnično čutim pravo vznemirjenje, adrenalin! Nekaj posebnega se mi dogaja! Predstavljam si, da so občutki enaki, ko se pripravljaš na skok s padalom. <br />
<br />
<strong><em>Onkološki inštitut, 9.30</em></strong><br />
<br />
Pridrvim, kar običajno rada počnem, in se zaletim v zdravnika. <br />
"Dober dan, klicali ste me, povejte, kakšen je izvid?"<br />
Prijazno me pogleda, se mi nasmehne.<br />
"Pozitiven, gospa Šenk."<br />
Ena solza in še ena in še ena ... Žalost in grozo čutim v svojih očeh, v svojem srcu, telo drhti.<br />
"Počakajte na MRI, takoj boste na vrsti." In že ga ni več. Sama sem. Nikogar ne vidim, nikogar ne slišim. Svetel hodnik onkološkega inštituta in jaz. Vrtim se in vrtim. Vedno hitreje. Potem se sesedem na stol in pokličem Tadeja. Zdaj že glasno jokam. Tišina. Tadej je v šoku.<br />
"Pridem takoj."<br />
"Ne!" Zakričim. "Sama hočem bit!"<br />
"Bejbi, ne smeš bit sama." Prestrašen je in brez moči. <br />
<br />
"Mami, raka imam." Tišina. Čutim, da sem ji zarila nož v srce. Tako jo boli. Zdaj joka.<br />
"Ljubica moja, vse bo v redu, boš videla, ne joči."<br />"Zakaj pa ti jočeš?" jo vprašam.<br />
<br />
<strong><em>10.30</em></strong><br />
<br />
Ležim na trebuhu. Prsi so nameščene v nekakšne luknje. Prostor je tesen. Vse ropota, zvoni. Slišim cerkvene zvonove. O, Marija pomagaj. So mi rekli naj diham počasi in enakomerno. Ni enostavno. Če ne bi imela kontrole nad telesom, bi divjalo. Dihala bi kot slon, srčni utrip bi slišali v čakalnici in s solzami bi zalila vse rože na kliniki.<br />
<em>Kje si moja baka? Vem, da si blizu. Vidiš, kaj se mi je zgodilo? A ti veš, zakaj? Mi boš pomagala? Vedno si mi. In zdaj je tvoja moč neizmerna. Prosim, prosim, tako rada bi živela ...</em><br />
<br />
Brcnem v steno. "V pizdo materino naj gre vse!" Čakajoči gospod me debelo pogleda.<br />
"Kaj gledate? Raka imam!" Sramežljivo obrne glavo. Jaz pa sem tako prekleto jezna na cel svet.<br />
<br />
Hodniki klinike so prenapolnjeni. Sprašujem se, zakaj toliko ljudi boleha za rakom. Zdi se mi, da sem najmlajša pacientka. Občutek imam, da so vse žalostne oči uprte vame. Slišim njihove misli: tako mlada pa tako bolna. Kar naenkrat začutim strah in bolečino vseh teh ljudi.<br />
Veeeeen!!! Hitro! Potem pa:<br />
"Stopite noter, gospa."<br />
"Takole je ..." Zdravnik se po zdravniško odkašlja. V bistvu samo ne ve, kako bi začel, kajti stvar je resna in skarjno neprijetna za razložit. Popolnoma ga razumem.<br />
"Vaša leva dojka je polna tumorjev." Nagonsko se primem za dojko. "9 jih je, no ... v bistvu dva 10 milimetrska in 7 mikrokalcinacij. Predlagamo odstranitev dojke. Drugače najbrž ne bo šlo, ker so razmetani povsod. Naročil vas bom pri zdravniku, ki vas bo operiral." Sestra stoji zraven mene. Ne vem, zakaj je tam. Mogoče, da me ujame, če padem s stola. Da mi da pomirjevalo, če dobim histerični napad?<br />
Meni pa solze drvijo po licih. Vse kar zmorem reči je:<br />
"Jaz imam dve majhni punčki." In jočem in jočem. Stečem proti izhodu. Mokra od solz. Jočem na glas. Čutim na desetine žalostnih oči, ki spremljajo vsak moj korak. Potem se drsna vrata zaprejo.<br />
<br />
Tako. Zdaj je uradno. Imam karcinom leve dojke. Moje lepe dojke.<br />
<br />
Kakšen dan! Ljubljana ujeta v led in moj svet se je prenehal vrtet. V kavarni me čaka Tadej. Zrušim se mu v naročje in jočem. Zdi se mi, da se ne bom nikoli ustavila.<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
<br />
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-36894006324027475582015-01-31T12:01:00.001-08:002015-01-31T12:05:30.593-08:00PUNKCIJA<strong>30. januar 2014</strong><br />
<br />
<strong><em>Onkološki inštitut, 8.30</em></strong><br />
<br />
"Še enkrat vas bom zbodla."<br />
O ne, to fejst boli, peče, skeli ... In še iglo premika sem in tja, jo vrti. Vsaj tako se mi zdi.<br />
"Zakaj pa še enkrat, gospa doktor? nestrpno vprašam.<br />
"Ker sta dva tumorčka, veste."<br />
Najbrž prebledim. Srce imam še bolj v grlu kot sem ga imela to jutro. Spet mi gre na jok. Čutim, kako se razrašča nemir. Tekla bi, pomislim. Da se umirim. In res ... V mislih tečem na Šmarno goro, kamor sicer še nikoli nisem zares :-) Tekam gor in dol. Potem se mi zopet vsili njen glas:<br />
"Na mamografijo boste šli. Kar takoj." Ona je tako umirjena. Prijetna. Še vedno ji skušam verjeti, da najbrž ni nič resnega, v sebi pa sem že trdno prepričana, da je zadeva zelo hudo resna. <br />
"Če bo potrebno, bomo v ponedeljek naredili še MRI. Vas bomo poklicali."<br />
Kmalu nasvidenje, se žalostno nasmehnem v sebi.<br />
<br />
Zelena stečem iz te zelene stavbe. Spet sneži. Vse je tako mirno in tiho. Lepo je, ko mesto prekrije sneg. Življenje teče v počasnem posnetku.<br />
<br />
"Ej, bejbi, grozno je bilo ..." in še predno dokončam, me prekine: "Bogaaaa, počaki, te bom poklical nazaj, imam lih sestanek:" Odloživa.<br />
Potoki solz se stekajo po licih. Utirajo si pot čez ustnice do vratu.<em> Kakšen sestanek???!!! Kaj me brigajo tvoji sestanki! Jebemti, a ne vidiš, da je stvar resna? A ne slišiš, da te potrebujem? Tako sem jezna. Tolčem po volanu. Pritisnem na gas, kolesa pa se vrtijo v prazno. Sneg je, punca, 10 centimetrov snega. In pred tabo kolona. Kam drviš? Spet hitiš? Kaj ni čas, da se ustaviš? Še narava ti pripoveduje. </em>Tako govori moja notranja boginja miru. Zaželim si, da bi se enkrat že srečali<em>.</em> In nekdo vztrajno stresa z neba debele snežene kepe.<br />
<br />
"Najraje bi umrla!" zakričim.<br />
<br />
Želim si, da bi lahko s kom klepetala. Da bi me nekdo objel, mi pobrisal solze. Nemirna sem. Zrak je gost. Duši me. Strašna nevihta bo.<br />
<br />
<em><strong>14.00</strong></em><br />
<br />
Parkiram pred njeno hišo. Sprejme me z nasmehom. Mi skuha kavo. Klepetava o vremenu, njeni selitvi. Kipi od življenja. Sem mislila, da je starejša, s črnimi skodranimi lasmi in dolgimi nohti. Ampak ona je mlada, svetla od zunaj in znotraj. Pozabim na joško, pozabim na jutro, pozabim, da sem jezna na Tadeja. <br />
"Zakaj si žalostna? me vpraša.<br />
"Mah, vse ..." zamahnem z roko in držim solze, da se ne zlijejo čez rob veke.<br />
"Pa poglej se, kako si fejst." se mi nasmehne.<br />
Predme položi karte. "Zmešaj."<br />
"Pa na nič ne misli."<br />
Mešam karte in v trenutku sem popolnoma mirna. Slutim dobro.<br />
Govori in govori, jaz pa buljim vanjo, najbrž z odprtimi usti. In iznenada me še bolj zadane:<br />
"Kaj pa je s tvojo joško?"<br />
"Emmm, ja, ne vem ... in zato sem tukaj." rečem s cmokom v grlu. Tišina se vleče. Gleda me v dojke.<br />
"A lahko potipam?" Odmaknem tkanino.<br />
"Ni v redu:" reče mirno. Sprašujem se, če so vse zdravnice in šlogarce zverzirane za mirnost v trenutkih največje groze na svetu. Strahom pred smrtjo.<br />
"Ampak veš kaj, ne boš še umrla."<em> O moj bog, še misli mi bere!</em><br />
"Pa tud brez jošk ne boš. Ne bo lahko. Odstranit boš morala nekaj. Amapk na koncu bo vse ok. Še kar nekaj jih boš pokopala, predno se boš ti poslovila od tega sveta." Zasmejeva se.<br />
<br />
Ko odhajam, me objame. V bistvu si padeva v objem. <br />
"Zelo si močna. Zavedaj se tega in ne pozabi. Pa v ogledalo se tudi večkrat poglej."<br />
<br />
Brez nje bi bil ta dan polomija, groza, strah, jeza, žalost. Pomirjena zapeljem na kolesnice, ki jih rišejo avtomobili po zasneženi Tržaški cesti. Pogledam se v vzvratno ogledalo in vidim pogum. In potem se zavem: da sva z Nado nekaj zasadili. Nekaj dragocenega :-)<br />
<br />
<br />
<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-29822443001748974142015-01-28T10:02:00.000-08:002015-01-28T10:17:26.644-08:00ULTRAZVOK<strong><em>Škofja Loka, 26. januar 2014, 18.00</em></strong><br />
<br />
"Gospa, jaz nič ne najdem." mirno reče zdravnica in drsi z ultrazvokom čez dojko.<br />
Ležim. Pogled mi bega. Zrem vanjo, potem pa v nekaj belega in sivega na ekranu in spet v njene oči. Soba je temna. Vse je mirno in tiho. Moje srce pa nori. Zelo glasno. Madona, kaj takega! <em>Razletelo se bo na koščke, zdravnica. Mi ga boste pomagali nazaj sestaviti?</em><br />
"Pokažite mi, kje vi to tipate."<br />
"Tukaj." zadanem v prvo.<br />
"Aha, no, bom še enkrat pogledala."<br />
In potem tišina. Čez ekran se izrisujejo premice. Ne premice, daljice! Nekaj meri. Zdi se mi, da je od ene točke do druge 2 centimetra.<br />
Njen glas je miren in prijeten:<br />
"Ja, tole pa res nekaj je. Tumorska formacija, 12 mm, v levi dojki. Ampak mislim, da ne bo nič hujšega. Veste kaj, jaz bi vseeno naredila eno punkcijo."<br />
"Ja, punkcijo." ponovim.<br />
V prsih ne čutim več razbijanja. Mirna sem in olajšana. <br />
<br />
Škofjeloške ulice so prekrite s snegom. Kako je lepo! Obožujem večerno sneženje. Zrem v svetilko in razmišljam o gostoti snežink. In potem me nenadoma prešine:<br />
"Jaz čutim olajšanje, hudiča! In morala bi bit totalno zaskrbljena! Pa kaj se dogaja z mano?"<br />
<br />
<strong><em>20.00</em></strong><br />
<br />
"A te je strah, da boš vdovec?" vprašam z nasmehom. Čudno, ampak del mene se zabava. Kakšni občutki so to!? Mi je fino, ker ga vsaj enkrat skrbi zame?<br />
Tadej je bled. Obrazne mišice so napete, ustnice stisnjene. Če bi bil struna, bi zvenel zelo visoko. Ampak on molči. Potem me fejst stisne k sebi.<br />
"Ma, kje pa, bejbi, ti boš živela sto let."<br />
Vem da laže. Čutim njegov strah. Bolj ga je strah kot mene.<br />
<br />
<strong><em>3.00</em></strong><br />
<strong><em></em></strong><br />
Preklinjam knjigo. V mislih jo še enkrat preberem. Pa kaj zaboga sem morala to brat?! <strong>Pride ženska k zdravniku</strong>! Spomnim se, kako me je pretresla. Takrat sem bila noseča. Lili sem čakala. Na koncu sem Tadeju napisala pismo. Pismo o strahu, željah, hrepenenjih. Tako, za vsak slučaj, če se mi kdaj zgodi kaj podobnega. <br />
In spet jočem. Božam svojo lepo dojko. Naj bo že jutro!<br />
<br />
<o:p></o:p><br />
<br />
<table border="1" cellpadding="0" cellspacing="0" class="MsoNormalTable" style="border-collapse: collapse; border: currentColor; margin: auto auto auto 0.25pt; mso-border-alt: solid windowtext .5pt; mso-border-insideh: .5pt solid windowtext; mso-border-insidev: .5pt solid windowtext; mso-padding-alt: 0cm 3.5pt 0cm 3.5pt; width: 614px;">
<tbody>
<tr style="height: 182.45pt; mso-yfti-firstrow: yes; mso-yfti-irow: 0; mso-yfti-lastrow: yes;">
<td style="background-color: transparent; border: 1pt solid windowtext; height: 182.45pt; mso-border-alt: solid windowtext .5pt; padding: 0cm 3.5pt; width: 460.6pt;" valign="top" width="614"><div class="MsoNormal" style="margin: 0cm 0cm 10pt 3.25pt;">
<span style="font-family: "Segoe Print"; font-size: 8pt; line-height: 115%;">Dragi moj,<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="margin: 0cm 0cm 10pt 3.25pt;">
<span style="font-family: "Segoe Print"; font-size: 8pt; line-height: 115%;">ne vem, kaj mi je danes. Sem tako
sentimentalna, prestrašena in krhka. Najraje bi se zjokala, pa ne gre. Rada bi
ti povedala, da te imam najraje na svetu – od moškega sveta :-) </span><span style="font-family: "Segoe Print"; font-size: 8pt; line-height: 115%;"> in blazno veliko mi pomeni, da
to življenje preživljam tudi s tabo. Občudujem naju, da sva se po vseh padcih
znala vedno pobrati ...<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="margin: 0cm 0cm 10pt 3.25pt;">
<span style="font-family: "Segoe Print"; font-size: 8pt; line-height: 115%;">...<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="margin: 0cm 0cm 10pt 3.25pt;">
<span style="font-family: "Segoe Print"; font-size: 8pt; line-height: 115%;">Zdaj, ko čakamo dojenčka, me je
strah, da bi kdaj ostali brez mene. Moja zakladka! Že zadnjič sem ti to
omenila, pa si se hecal. Ampak meni je res neprijetno. No, morda je pa to
občasna skrb vsake mlade mamice :-)</span><span style="font-family: "Segoe Print"; font-size: 8pt; line-height: 115%;"> Rada te
imam. Rada imam najina otročka. In to življenje!<o:p></o:p></span></div>
<div class="MsoNormal" style="margin: 0cm 0cm 10pt 3.25pt;">
<span style="font-family: "Segoe Print"; font-size: 8pt; line-height: 115%;">Oktober, 2009<o:p></o:p></span></div>
</td>
</tr>
</tbody></table>
<br />
<em></em><br />
<strong><em>27. januar 2014, 10.00</em></strong><br />
<br />
<strong>Doktor X</strong>: "Gospa Šenk, sem vam že zrihtal punkcijo! Boste prišli v četrtek?" <br />
<strong>Jaz:</strong> "Ja, bom."<br />
<strong>Doktor X</strong>: "Ja, ja, kar na onkologijo pridite. Saj veste, kje je to, a ne?"<br />
<br />
<em>Ne. Pojma nimam. Tam nekje zadaj? Tista stavba, ki je bila v grozovitem stanju, al kako že?! "Bolniki so ležali na hodnikih- prostorka stiska, pa še brez klime!" mi prišepne neznani glas. Ja, ja, nekaj se spomnim, izpred let. Zakaj bi sploh morala vedet, kje ste!!, zakričim v sebi.</em><br />
<em></em><br />
<strong>Jaz</strong>:"Vem. Pa hvala, gospod doktor."<br />
Uau, temu se pa reče odzivnost! Odložim telefon in sem ... preprosto hvaležna.<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-4453909085533185502015-01-27T12:59:00.001-08:002015-01-27T13:14:59.693-08:00ZAČETEKObičajno jutro, običajen dan, precej neobičajen večer.<br />
Stopim skozi vrata. Topel zrak mi udari v obraz. Brrrrr ... zunaj je tako mraz. Iz dnevne sobe slišim kramljanje. Punci pa gotovo spita. Pokukam skozi vrata in se nasmehnem. <br />
<br />
<strong><em>Kopalnica, 23. januar 2014, 20.20</em></strong><br />
Nasmehnem se še sebi v ogledalu. Potem si zavzeto umivam roke. Trenutek kasneje bolščim v vodni curek. Zaprem, si obrišem roke, se s prsti dotaknem vratu in z roko zdrsim po dekolteju. Nikoli ne nosim pulijev, ali pa viskoko rezanih ovratnikov. Moja koža je gladka, moj dekolte lepo oblikovan. In moje prsi! Uau, res božanske. Dih mi zastane. Želodec se stisne. S prsti nervozno pritiskam ob to, kar sem pravkar začutila. Gledam, tipam in potem VEM. Preprosto vem. Oči mi napolnijo solze, tiste tanervozne. <br />
<br />
Tadej in Grega strmita v mojo dojko. <br />
"Potipajta!" rečem.<br />
"Ma, dej, to ni nič." pravi Tadej. "Jaz mam tud take vozle."<br />
"Aja? Kje?" V trenutku se celo zabavam. In potem slišim svoj srčni utrip. Na jok mi gre. Grega se poslovi. Ostaneva sama.<br />
"Vem, da ni ok." rečem preplašeno.<br />
"Vse bo ok." <br />
Itak, na koncu je vedno vse ok. Pot do tja bo pa vjugasta, strma, skalnata, s tisočerimi odcepi in ovirami. Čutim.<br />
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhkmlzlgxTyOmaRRlCTGeO-aJvOoiChJ5txsBq9UrFi1Qb1vqkowJredS7MJk5IsxEvMEMKCp8l_FNfKMvTB85V-gMuZz9JY4tmMPgHAa82C_CcscxJeNq0YioaXaxC7vueNs-8VqrKnx7K/s1600/jo%C5%A1ke.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhkmlzlgxTyOmaRRlCTGeO-aJvOoiChJ5txsBq9UrFi1Qb1vqkowJredS7MJk5IsxEvMEMKCp8l_FNfKMvTB85V-gMuZz9JY4tmMPgHAa82C_CcscxJeNq0YioaXaxC7vueNs-8VqrKnx7K/s1600/jo%C5%A1ke.jpg" height="240" width="320" /></a></div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<br /></div>
<br />
<strong><em>2.00</em></strong><br />
Premetavam se, jočem. Hecno, da vem. Sem izjemno intuitivna, tenkočutna. Mene prvi občutek nikoli ne prevara. In ta je v meni sprožil pravo nevihto, naval strahu, grozen nemir. <br />
<br />
<strong><em>24. januar 2014</em></strong><br />
Služba, solze, vrtec, šola, nemir. Raziskujem dojko. Iščem vozliče, in ta čudna tvorba- ni okrogla, nekako ploščata, trda. In tako visoko! Skoraj na dekolteju. Tipam, analiziram, primerjam. Leva, desna ... pa spet od začetka. Pa kaj je zdaj to? Znamenja, znamenja ... Iščem jih. In si jih prikličem v spomin. Zadnjič, na sprehdu, me je nenadoma močno zašpikalo v pazduhi, in joška, ja težka je bila. Moteča. Že kakšno leto je bilo tako. Kupila sem si celo nove modrce, ker sem imela občutek, da me vse tišči. <br />
<br />
Ultrazvok je moja izbira. Pokličem, razložim, pokramljam s sestro.<br />
"Pridite v ponedeljek."<br />
"Hvala, bom."<br />
Sedim na kavču in odsotno opazujem. Punci se smejita, kričita, Tadej bere. Mislim, da zahaja sonce. Sosed nekaj vrta. Slišim avtomobile, ki trobijo, jok sosedovega fantka. Čisto običajen dan. Čisto običajno življeneje. Takega poznam že 39 let. <br />
In potem začutim, da se začenja nekaj novega. Nepoznanega. Obraz zakopljem v dlani.<br />
<br />
<br />
To be continued ...<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-25268604127133746002013-09-22T01:34:00.000-07:002013-09-22T01:34:01.168-07:00SRCE<div style="text-align: justify;">
Pobiram kose in jih dajem skupaj. Že nevemkolikokrat to počnem. </div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiXo60aJoWmUpKStyvgAIhsoJpyg7qnLNSJvXFKQHZ3rhkLiACD-btcy7LTtLb64eXaCmMdH8C2ElJAKPpcbblnPp0VFP5Nd1Qufv55JHGgzQc129VBvm7WHnc_PnvLJGxW6HGKiA2cK7ez/s1600/srce.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiXo60aJoWmUpKStyvgAIhsoJpyg7qnLNSJvXFKQHZ3rhkLiACD-btcy7LTtLb64eXaCmMdH8C2ElJAKPpcbblnPp0VFP5Nd1Qufv55JHGgzQc129VBvm7WHnc_PnvLJGxW6HGKiA2cK7ez/s1600/srce.jpg" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
To je moje srce. Držim ga in ga opazujem. Bije. Počasi in odločno. Včeraj je trepetalo. Ker je vedelo, da bo zopet neusmiljeno poteptano. Dobro čuti. Jaz pa mu oporekam. Neprestano se prepirava. Teptam njegove občutke, trgam želje, ponižujem potrebe. Včasih ga tako močno zbrcam, da obleži. Obleži potem, ko je opustilo vsakršno upanje, da ga drugo srce povleče z bojišča. Jaz pa še kar skačem po njem. Z vso jezo, ki jo premorem. Ko leži čisto mirno, brez utripa, se skrijem in čakam. Zmagoslavno ga opazujem, se hihitam. Naslednji treutek se prestrašeno oziram naokoli in se nervozno zibljem. Vse je tiho. Najbrž boliiii in pečeeeee.</div>
<div style="text-align: justify;">
Potem se zgodi BUM. In še eden in še eden. Bije. Spet močno in odločno. Zadiham.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
To je MOJE srce. In zdaj sem tu, da ga sestavim. Ker ne morem brez njega. Všeč mi je, ker je široko, globoko, subtilno, prijazno in vztrajno. Veliko spravim notri. A včasih, ko gre narazen, ostane kaj zunaj. Odkotali se tako daleč, da tam ostane. Takrat je srce še izjemno žalostno. Jaz tudi. Samo za delček sekunde.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Morda se nekega dne na neki točki ujameva.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Glava</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-8720751634797260112013-07-12T12:03:00.000-07:002013-07-12T12:03:57.208-07:00PREBUJENO<div style="text-align: justify;">
Sedla je na rob postelje. Polaroidne fotografije, raztresene po podu, so sestavljale film pretekle noči. Prijela se je za glavo, si z lasmi zakrila obraz in pridušeno zastokala.</div>
<div style="text-align: justify;">
Prepleten z rjuho je mirno spal. Hitro je pobrala stvari. V zraku viseč vonj njunih teles, med rjuhami izgubljene poljube, v blazino zakopane besede. Skozi želuzije je prihajla jutranja svetloba in ji osvetlila pot do vrat. Tiho jih je zaprla za seboj. Stopila je na rumeno plišasto račko, ki je glasno zacvilila.</div>
<div style="text-align: justify;">
"Nina." Zaslišla je svoje ime in zaloputnila vhodna vrata. Vse kar je pred minutami skrbno shranila, je visoko v zrak dvignila zimska burja in odnesla na morje. Ostal je samo njegov "ljubim te". Podiral je opeko za opeko. Rušil je zid, ki je trmasto, leta in leta, varoval njuno prijateljstvo.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Cviljenje račke ji je odzvanjalo v glavi. Ročice rdečelasega dečka, ki objema svojega očeta, so brez prestanka udarjale po vesti. Besede njene prijateljice in žene: "Kako lepo ohranjata prijateljstvo", so se neusmiljeno podile za njo. </div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
<em>Spala je. Pa jo je vseeno za trenutek vzel v roke. Jo božal, poljubljal. Z vsakim dotikom je izlil nekaj strasti, ki je bila vse do tedaj varno potopljena v vodnjaku želja. Z njegove dlani je previdno vzela ključ in ga nežno obrnila v ključavnici. Nocoj je odklenila tisti del srca, ki je že davno pripadel njej. </em></div>
<div style="text-align: justify;">
<em></em> </div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-70997787899754483622013-07-11T11:35:00.002-07:002013-07-11T11:35:49.039-07:00PRE<div style="text-align: justify;">
Enkrat sem že pisala, kje oziroma kako sem jo našla. Srečo. Nekako v sebi. S pomočjo :-)</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Da se sreče ne najde v materialnih stvareh je stoprocentno. Da se je ne najde v zloščeni hiši tudi drži. Po moje, vse kar počnemo in je <u>mejno</u>, torej<strong> PRE</strong> (<strong><em>pre</em></strong>več pospravljanja, <strong><em>pre</em></strong>nakupovanje, <em><strong>pre</strong></em>najedanje, <strong><em>pre</em></strong>malo hrane, <strong><em>pre</em></strong>več spanja, <strong><em>pre</em></strong>več ukvarjanja s svojim videzom, <strong><em>pre</em></strong>nalaganje obveznosti, skratka <strong>PRE</strong>tiravanje v katerikoli stvari ...), opozarja na <strong>primankljaj v zadovoljitvi osnovnih potreb</strong>. <u>Ljubezni, seksa, sprejetosti, varnosti.</u> In posledično dobre samopodobe, samozavesti. <strong> PRE</strong> deluje oziroma zadovoljuje na kratek rok. Ura, dan, dva.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
<em>"Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi. " (T. Pavček)</em> Sreča je življenje deliti z ljudmi oziroma osebo, ki učinkovito zadovoljuje tvoje osnovne potrebe. Ko se počutimo ljubljene, varne, slišane, sprejete, seksualno zadovoljene, ne potrebujemo več ničesar, kar se začne s <strong>PRE</strong>. Pomirjeni smo z varnimi objemi, pogovori, poljubi, seksom, lepimi besedami.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhwn3P5F3lwnQcKyRQFeaBzL52bfkMBDi895t9nWpD25MTOYbUBL5u4oNtlWmn8DHQfWnYabQjIKZDt8aSMLZDhU_INWjlEHT-eUomglwzg5UhaKep7yDvrtW-BBOPojkkA2ylmOur1V-bO/s1600/pre1.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEhwn3P5F3lwnQcKyRQFeaBzL52bfkMBDi895t9nWpD25MTOYbUBL5u4oNtlWmn8DHQfWnYabQjIKZDt8aSMLZDhU_INWjlEHT-eUomglwzg5UhaKep7yDvrtW-BBOPojkkA2ylmOur1V-bO/s1600/pre1.jpg" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
In še to:<strong> vse te stvari so brezplačne!!!!</strong></div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-67287008653050899602013-07-08T14:17:00.004-07:002013-07-08T14:17:49.222-07:00MOŠKI vs. "MOŠKI"<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Opazujem mlade fante. Med 18. in 28. letom starosti. In se držim za glavo. Kje bodo moje punce našle <strong>pravega</strong> moškega????? Se že vnaprej opravičujem mamam, ki so rodile po letu 1983, ker bom situacijo posplošila. Pa saj niso mame pravzaprav nič krive. Temveč mediji, katerim ne moramo uiti in našim otrokom vabljivo ponujajo raznorazne vzhajajoče pevske zvezde, moškega spola?, s prečkami in postrani pristriženimi lasmi, ki morajo zakriti levo ali desno oko. In manekeni, hermafroditi, v espadrilah ali kakšnih drugih čevljih posebne sorte, oprijetih hlačah in majicah, s 45 kilogrami in največjo obstoječo torbo v levi ali desni roki!</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEh2Qt5aTDMGNYm7ooxu-x8ceTf6mNta08cObyDzH_-iMlgiymTOmqg_cKhotO7_Pd1Ao8suQrfvtWrRMDaE4-nTZ_lfKSLts4fS00AZTZF6yAPbwt2ZwwkZcrECIr-IxMgHKg63zw04uc0k/s1600/men.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEh2Qt5aTDMGNYm7ooxu-x8ceTf6mNta08cObyDzH_-iMlgiymTOmqg_cKhotO7_Pd1Ao8suQrfvtWrRMDaE4-nTZ_lfKSLts4fS00AZTZF6yAPbwt2ZwwkZcrECIr-IxMgHKg63zw04uc0k/s1600/men.jpg" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
S svetlečimi, našobljenimi ustnicami in depiliranimi nogami. V vročih dneh pa opazim kratke hlače. Tiste čisto kratke, ne bermuda oziroma cargo. Kombinirajo jih z zelo oprijetimi srajčkami. Najboljši modni dodatek so torbice, ki jih nosijo postrani, čez prsni koš. Pa še bele supergice ali natikači, ponavadi vrhunskih modnih oblikovalcev. V tem trenutku se sprašujem, ali sem preveč subjektivna. Ker jaz obožujem (no, sem jih, ker zdaj imam samo enega!!! :-) ) MOŠKE. <strong>Taprave.</strong> Brez torbic, z urejeno zanemarjenim videzom, dišečih po mehčalcu za perilo ali kapljici toaletne vode. V kavbojkah in T-shirtu, z moškim glasom, značajem in gestikulacijo. Sem ženska, ki zagovarjam zmerno obliko patriarhata. Težko si predstavljam, da bi ob novodobnem moškem lahko ohranila svojo ženskost. Moški, ki postaja približek mene, nikakor ne more ustrezno odigrati svoje vloge. Na seks si sploh ne upam pomislit. Da zarijem roke v precizno izdelano frizuro ... Ja, najbrž bi se že tam vse končalo :-) </div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Resnično si želim, da bi ženske ostale ženske, moški pa moški. V vsej svoji veličini. Prvinski. Poželjivi. A vendar mislim, da je le pobožna želja. Moški bodo premagani :-( Moje punce bodo morale kar precej po svetu, da bodo v kakšnem morda našle vsaj malo svojega očeta.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Alaya, 7. julij 2013</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-49787100509018159142013-06-06T22:59:00.000-07:002013-06-06T23:00:14.911-07:00BOLEČINA<div style="text-align: justify;">
Prinesla je rože. Položila jih je na sveže premetano zemljo. Rdeča lica so močile solze. Za sončnimi očali je skrivala rdečino zabuhlih oči. Bolečina je iskala zadnje proste kotičke telesa in se zažirala vanje. V mislih ga je stiskala k sebi. Mrzel poznojesenski veter ji je mršil lase in jih lepil po razmočenih licih. Čutila je toploto njegove dišeče kože. Stisnil jo je, da je zabolelo. Pogrešala sta se. Pred dnevi sta se ljubila. Do solz. Kot bi slutila, da se ne bosta nikoli več. Čudovite podobe njunega življenja so ji trgale srce.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
<a href="http://www.youtube.com/watch?v=PSu5nAQ7uZw">http://www.youtube.com/watch?v=PSu5nAQ7uZw</a></div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
<em>"Mami, greva."</em> Snela je očala, si z rokavom obrisala solze in se sklonila k deklici. Pobožala je pšenične kodre in se potopila v njegove oči.</div>
<div style="text-align: justify;">
<em>"Zakaj jočeš, mamica?"</em> Nežno jo je privila k sebi in ji zašepetala:</div>
<div style="text-align: justify;">
<em>"Ker me je zapustil nekdo, ki sem ga imela neskončno rada."</em></div>
<div style="text-align: justify;">
<em>"Se bo vrnil?"</em> je žalostno vprašala deklica.</div>
<div style="text-align: justify;">
<em>"Sedaj ne."</em></div>
<div style="text-align: justify;">
Vzravnala se je in si naglo popravila lase. Veter je med šumenje pisanega listja odnesel besede:</div>
<div style="text-align: justify;">
<em>"Hvala za najlepše darilo."</em></div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
<em>"Pojdiva k očiju."</em></div>
<div style="text-align: justify;">
<em>"Pojdiva."</em></div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Prijela je mehko, toplo ročico in si nadela nasmeh. Nasmeh, ki je skrival žalost, jezo in bolečino. Za odločni korak je skrila nemoč, ki je pravkar vzklila na pogorišču ljubezni.</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-83786083156498941582013-06-02T08:42:00.001-07:002013-06-02T08:42:43.370-07:00MEMBER"SHEEP"<div style="text-align: justify;">
Pravkar sem se prebudila iz popoldanskega sna. Zelo redko popoldne spim. Ampak ... Vstala sem ob sedmih in pričela s "pripravami" na prvo sveto obhajilo. Pravzaprav ne bi smela pričeti šele danes zjutraj, tik pred zdajci. Laura se je na zakrament pripravljala celo leto! Moram poudariti, da na njeno željo (ne hodimo ob nedeljah k maši, ne molimo pri kosilu ...). Malo vpliva babic in velik vpliv ruralnega okolja. Priprave pa so postajale intenzivnejše v mesecu maju. Štirje petkovi večeri so bili rezervirani za vaje v cerkvi, skupaj s starši. Na šmarnicah pa absolutno ni smela manjkat. Tudi jaz ne bi smela. Pa sem. Pogosto se upiram tistemu kar MORAM, pa v tem ne vidim smisla. V teji mali ledeni dobi, ko zvečer (pri nas v hribih) izmerimo bogih par in nekaj stopinj, se notranjost cerkve segreje le na nekaj več kot par in nekaj. In tam naj bi jaz ob petkih zvečer sedela in klepetala o tem, kako bo cerkev okrašena, kako bodo otroci oblečeni, na kateri strani bodo sedeli, pa o nabavi Svetih pisem in kaj bomo kupili župniku ... Ker sem vsemu temu lepo ušla, so zvesti pripadniki rimokatoliške cerkve le naleteli na mojega moža in mu uspeli iztrgati 70 evrov. In jaz sem besnela, da ne potrebujem rož in nekakšnih halj, ki naj bi jih sešila šivilija, da bodo oblečeni vsi enako, ker pri nas ni v navadi in ni zaželjeno, da kakorkoli izstopaš. <u>Zlij se z množico in sprejeli te bomo medse</u>. In ne potrebujemo novega Svetega pisma, ker imamo po zaslugi babic doma štiri! Žal mi je bilo, da zvesti pripadnik ni naletel name. Nekaj sem še brundala v brado, da ga bom poiskala in mu povedala svoje, potem pa je jeza na srečo (žalost?) minila. Drugačnost mi je v krvi, pa uporništvo tudi. Malo nalašč in malo ne, sem iz zaprašene skrinje potegnila svojo prvoobhajansko obleko. Lepo, belo, do tal segajočo, z volančki. Laurini učki so se svetili. Moji pa tudi, ko sem v petek prišla na "priprave" in župniku oznanila, da Laura ne bo nosila halje. Pa ni onemel župnik. Zamahnil je z roko, češ, meni je vseeno. Onemele so matere, ki so šepetale v neposredni bližini. Trenutek tišine. Predvidevam zavijanje z očmi. Potem pa je sledila <strong>pokora</strong>. Čez dobro uro se je Laura vrnila z vaj. <em>"Mami</em>, <em>mami, mame so rekle, da ti moram povedat, da moraš jutri ob petih čistiti cerkev."</em> Jaz pa v krohot. Čisto zares. </div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Ne vem, kaj so počele včeraj ob petih in kakšna so bila pričakovanja. Cerkev na Golem je lepa, a stara. Sem in tja manjka kos ometa, tla so že precej zdelana. Tudi z najboljšimi čistili, je nemogoče prebuditi svežino. Mamice so se potrudile. Ukalupljanje jim pa zagotovo ni uspelo. Laura, kot edina deklica, je bila danes v moji beli oblekici očarljiva. Očarljiva je bila tudi, ko se je pri branju verzov zmotila. Nisem dovolj vadila z njo :-). Ti, ti mati! Še bolj očarljiva je bila, ko smo po enournem obredu (presenetljivo prijetnem), morali še na romanje po nekakšnih postajah (da proslavimo svetorešnje telo) in ker je bilo zunaj nekaj stopinj nad ničlo in normalno, da se ji je zdelo vse skupaj že nesmiselno, je pričela jasno izkazovati svojo nevoljo s sezuvanjem čevljev, zavijanjem z očmi in glasnim vzdihovanjem. In zagledala sem sebe in bila za trenutek ponosna. JE drugačna. Potem pa mi je zašepetala: <em>"Mami, jaz ne vem, če bom še hodila k verouku."</em> </div>
<div style="text-align: justify;">
<em>"Kakor želiš, ljubica",</em> je odvrnila mati v živordečih hlačah.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiL1FQwS75Ywli9xG3yw28ZvgH2Pu0LTKMQyVkh-IJNMHKn60pZUgHs6UwWEs8AX8RT_0aoOWXCyo9JPLhQ90sn9llSWQN7REdOoE4Lm26LGYtc820MsR7ZsUolYRvoFODdFgY1r51Tmy6L/s1600/ovce.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEiL1FQwS75Ywli9xG3yw28ZvgH2Pu0LTKMQyVkh-IJNMHKn60pZUgHs6UwWEs8AX8RT_0aoOWXCyo9JPLhQ90sn9llSWQN7REdOoE4Lm26LGYtc820MsR7ZsUolYRvoFODdFgY1r51Tmy6L/s1600/ovce.jpg" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com3tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-46686221709257287192013-05-17T10:36:00.001-07:002013-05-17T10:36:10.542-07:00LAURA<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Danes ima moja Laura rojstni dan. 9 let. Za spremembo se je zbudila vesela. In za spremembo so jutranje obveznosti minile brez stresa. Prevečkrat se nad nami zjutraj zgrnejo črni oblaki. In predno se usuje ploha, grmi in se bliska. Hitenje nas res spravlja ob živce. No, morda še najbolj mene in z lahkoto to prenesem na ostale. Ko se pred šolo zaprem v avto, sem polna sledi njunij vlažnih poljubov in včasih na vratu še dolgo čutim njune ročice.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Laura je moja prvorojenka. Bila sem mlada, življensko neizkušena, stara 29 let, počutila pa sem se 19. Nobenih navodil za bodoče straše nisem brala. Nisem gledala oddaj o "super mamah", nisem zbirala receptov za zdrav razvoj otroškega telesa in duha. Tudi vsakega razvojnega mejnika nimam zabeleženega na kameri. Zavedala pa sem se dveh stvari. <strong>Ljubezni</strong> in <strong>mej</strong>. Ljubezni, ki mamico tako ali tako preplavi ob pogledu, dotiku, stisku otroka. Ljubezni, ki pravzaprav raste že od spočetja. Ljubezni, ki mora biti tako močna, da postavlja meje, brez slabe vesti.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjuS_BPrlNhZ7iK2AxwIYPMsMUQ5XrI0JhDgXm9_th6sUQPSqtVxLlDxlCP_n28xTI6NXmOwqjOE7QTG-5aK8qN4Psm0EHYY3AewDEWABAvR6mmZahSMeSAV8F_L49Z1xZRnBmNPuKsZs3x/s1600/mami.png" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEjuS_BPrlNhZ7iK2AxwIYPMsMUQ5XrI0JhDgXm9_th6sUQPSqtVxLlDxlCP_n28xTI6NXmOwqjOE7QTG-5aK8qN4Psm0EHYY3AewDEWABAvR6mmZahSMeSAV8F_L49Z1xZRnBmNPuKsZs3x/s1600/mami.png" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Pri nas smo jedli takrat, ko je bil čas za hrano. Jedli smo zdravo. Občasno čokolado in piškote, bomboni skoraj prepovedani. "Najljubša" pijača voda. O, ja, v trgovini je sem in tja naredila dramo. Tudi kričala, izsiljevala (s slednjim poizkuša še danes, občudujem njeno vztrajnost). Nikoli ji nisem dopustila zadnje besede. Jaz sem odločala, kaj bomo odnesli iz trgovine. Ko si je zaslužila nagrado (z njo sem jo motivirala pri pospravljanju, šolskih zadevah ...), sem jo nagradila. Najraje z nematerialnimi stvarmi (obisk prijateljice, spanje pri sestrični) pa tudi obisk kina se je velikokrat zgodil, pa knjige, ki jih ljubi.</div>
<div style="text-align: justify;">
Pri nas se umivamo vsak dan. Zobe celo dvakrat! ;-) Od 2. do 5. leta se je higienskim ritualom vztrajno upirala. Nemalokrat sem jo držala med nogami in krtačila zobe.</div>
<div style="text-align: justify;">
Pri nas se tudi pozdravljamo in zahvaljujemo. Nekateri otroci vse to usvojijo brez napora staršev. Pri nas je bilo nešteto ponovitev. </div>
<div style="text-align: justify;">
Sobe ji nikoli nisem pospravljala. Po nekaj demonstracijah je bila to njena dolžnost. Nobenih smeti, cunje v omari in knjige na policah. </div>
<div style="text-align: justify;">
Pokaži čustva. Lahko si jezna. Jokaj, ko si žalostna, smej se, ko si vesela. Opraviči se, ko ti je žal. </div>
<div style="text-align: justify;">
Pogosto sem se borila s svojimi čustvi. Največkrat z obupom. Ko se mi je zdelo, da vzgoja nima učinka, da capljam na mestu, da ne<em> uboga</em>. <em>Uboga</em>! Pravzaprav ne maram tega izraza. Ugotovila sem, da uboganje ni lastnost bistrega in samosvojega otroka. Tudi ona mi lahko postavi meje. No, vsaj tak občutek sem ji dolžna občasno dopustiti :-).</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Danes je Laura krasna punca. Dobro ve, kaj je zanjo dobro in kaj ne. Se zdravo prehranjuje (tudi, ko mene ni zraven!). Med svojimi šolskimi vrstniki ima edina popolnoma zdrave zobe. Zvečer se umije sama. Brez prigovarjanja. Pogosto je pohvaljena za lepo vedenje in odgovornost do sebe in drugih. Za šolske zadeve skrbi sama (ne pišem referatov in ne zbiram materiala za domače naloge).</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Ko po devetih letih potegnem črto ... Vredno je bilo vztrajnosti, jeze, solz, tudi obupa. Prav ta me je pripeljal do novih spoznanj in osebne rasti. Zelo dobro vem, da za vse to, za kar sem se jaz borila, nekaterim staršem ni potrebno vložiti niti najmanjšega truda. Na srečo (?) se jim rodijo pridni otroci.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Laura je še vedno otrok (puberteta bo neibežna! ). Ves čas preizkuša meje in mojo ljubezen. Mojo trdnost in vztrajnost. Je nagajiva, včasih sitna in jezikava. Ima čudovite in priročne lastnosti: moč, trmo, uporništvo. Vse tisto, s čimer se jaz nisem rodila. Ona je moja življenska šola. Občudujem jo (čeprav ji tega še ne povem) in rada jo imam.</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-79772119125776406922013-05-14T09:50:00.001-07:002013-05-14T09:50:29.157-07:00SREČA<div style="text-align: justify;">
Danes se mi zdi, da sem srečna. Že kar nekaj časa. Ne od vedno. Pravzaprav sem ves čas mislila, da sem srečna, ker sem zdrava, ker imam prijetno družino, ker imam hrano, ker si lahko v danem trenutku kupim novo torbico in čevlje, celo novo hišo! </div>
<div style="text-align: justify;">
Ja, in sem šla. Po novo torbico in nove čevlje. Pripeljali so mi novo hišo! Bila sem čudovita žena čudovitemu možu. V hiši je dišalo. Najprej po hrani, potem po čistilih. Vsaka stvar v hiši je stala na svojem mestu. Pogled na razmetano kuhinjo <u>(</u>kozarec na pultu!) me je silno vznemiril. Veliko (preveč) sem se ukvarjala s svojimi otroki. Resnično sem želela biti popolna mati. Na pol živa sem še z zadnjimi vzdihljaji brala pravljice za lahko noč. Kurila sem se preko svojih zmogljivosti. In se skurila. <u>Samo</u> psihično :-)! Ker na srečo premorem enormne količine telesne energije. Ampak v samotnih nočeh je psiha rekla telesu naj me boli. Telo je ubogalo. Bolela je glava, vrtel se je svet. Bolel me je trebuh. Potem so prišle solze, ki sem jih dušila v blazini. Nihče jih ni videl, nihče slišal. Noč je prinesla nov dan. Prebudila se je fizična moč in potlačila psiho. In sem spet divjala. V peti prestavi skozi življenje. </div>
<div class="separator" style="clear: both; text-align: center;">
<a href="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEghiPhhLH-68BpZuFrh1ex1tCkVJUNjPQALqWKlvmShOfceZ9PXep0wPoPLhcg-tvw2bhjCpPPXA8s6Um_eGmaE36e1lXDGZLmRX5zc0kaxT3eureQh4UZYMfUP5HmJWwJiayuOZqD0WjUm/s1600/angel%C4%8Dki.jpg" imageanchor="1" style="margin-left: 1em; margin-right: 1em;"><img border="0" src="https://blogger.googleusercontent.com/img/b/R29vZ2xl/AVvXsEghiPhhLH-68BpZuFrh1ex1tCkVJUNjPQALqWKlvmShOfceZ9PXep0wPoPLhcg-tvw2bhjCpPPXA8s6Um_eGmaE36e1lXDGZLmRX5zc0kaxT3eureQh4UZYMfUP5HmJWwJiayuOZqD0WjUm/s1600/angel%C4%8Dki.jpg" /></a></div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Danes se peljem v četrti. Včasih tudi v tretji :-), druga je redka. Vendar se učim. Ker sem našla ljubezen v sebi, me ne moti prah v dnevni sobi. Pa tudi posoda v koritu ne. Ne diši vsak dan po hrani. Po čistilih pa samo takrat, ko pride čistilka. Torbice si že dolgo nisem kupila. In v lanski obleki izgledam perfektno. Če nisem utrujena, preberem pravljico za lahko noč. Sprejemam se takšno kot sem. Nepopolno. S skoraj popolno ljubeznijo do sebe. </div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com1tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-46645663106660325192013-05-05T09:02:00.001-07:002013-05-05T10:16:19.632-07:00MAMI IN OČI <div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Zadnje dni razmišljam o naših vlogah. Nekaterih izmed vlog, ki jih igramo v naših vsakdanih. O mamicah, očkih, babicah, dedkih, ženah in možeh. In potem so tukaj še tiste "podvloge", zelo pomembne: ljubica, ljubimec. To kar naj bi mož in žena bila, pa se z rojstvom novega člana prične počasi izgubljati. In tako Špela postane za Ivana <strong>mami</strong> in Ivan za Špelo<strong> oči.</strong> Ker lahko se zgodi, da dojenček, malček in otrok sicer ne bo razumel, da je Špela njegova mami in Ivan njegov oči :-). Špela se v Ivanovih očeh prične spreminjati. Špela, tista huda bejba, v katero je strastno zaljubljen, Špela, ki teši nejgovo spolno slo, Špela, s katero udejanja najbolj vroče spolne fantazije, ona, ki ga zapeljuje v novem spodnjem perilu in vratolomnih petah ... počasi a vztrajno izgublja svojo vlogo. Ker se iz Špele spreminja v <strong>mami</strong>. <em>"Špela, kaj bo za kosilo?"</em> se spremeni v <em>"Mami, kaj bo za kosilo?",</em> <em>"Špela,</em> <em>a greva danes v kino?</em>" v <em>"Mami, a greva danes v kino?", "Špela, kok si seksi."</em> v <em>"Mami, kok si</em> <em>seksi."</em> WTF?!!! To pa ne bo šlo. In potem je Ivan raje tiho, ker mami pa res ne rečeš, da je seksi. Torej, Ivan ima svojo mamo. Tisto, ki ga je rodila, dojila, vzgojila. Zakaj bi si želel še eno? Ivan je odrasel, privlačen, samostojen moški, ki potrebuje ženo-ljubico (je pač ta vloga v zakonu oz. odnosu, četudi vas večina zavija z očmi, zelo pomembna). Špela je mama malemu Roku, ki je seveda, in ne na preveliko srečo za partnerja, središče njunega sveta. Tudi Špela Ivana rada in ponosno naziva z <strong>oči</strong>. Tako in na žalost razvrednoti vlogo ljubimca v njunem odnosu. Špela izgublja vlogo žene in ljubice, Ivan vlogo moža-ljubimca. Če se bo Špela spremenila v Ivanovo mamo (kar se nemalokrat zgodi), si bo Ivan poiskal novo ljubico. In tiste prav gotovo ne bo klical mami :-).</div>
<div style="text-align: justify;">
Draga dekleta, žene in možje-ljubimci, ne dovolite si razvrednotiti svojih vlog. Bodite mamica in očka le svojemu otroku. Ohranjajta vlogo ljubimcev. Je velik del kvalitetnega partnerskega odnosa (sploh za moške ;-) ).</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-57370361818132720552013-05-02T03:02:00.001-07:002013-05-02T03:05:21.590-07:00NEKAJ PREPROSTEGA <div style="text-align: justify;">
Draga prijateljica. Zate bom napisala nekaj preprostega. Da boš lažje razumela, nobenih šifer :-), gola dejstva. Tako kot je. Za nekaj trenutkov bom izklopila svoja globoka čustva, občutke, svoje sanje.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Ob zori smo se odpravili na pot. Pot mimo Ljubljane, Vrhnike, Postojne, Ilirske Bistrice. Zapustili smo našo pisano deželico. Aja, na Ravbarkomandi sem v Marcheju kupila štiri domače rogljiče z marmelado in dve kavi z mlekom. 12 evrov! Popoln nateg.</div>
<div style="text-align: justify;">
V preteklih dneh sem sledila napovedi medijev: "Na mejnih prehodih pričakujemo zastoje zaradi stavke slovenskih carinikov, katerim se bodo pridružili še hrvaški." Mi smo mejo prečkali sami. Daleč pred nami nikogar.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Naša potovanja so običajno precej nemirna. Seme zasadimo že pri pakiranju. Nemir raste v avtu, lahko pa tudi na javnih prevoznih sredstvih, ker se punce pogosto ne oziramo na z očmi zavijajoče sopotnike. Tokrat je bilo drugače. Nadvse presenečena, sem ugotovila, da sta me v slabih stotih kilometrih samo dvajsetkrat vprašali :"A smo že?" in naprej mirno sedeli na svojih mestih. </div>
<div style="text-align: justify;">
Potem pa Reka, Crikvenica, Novi Vinodolski, Senj, prazna cesta, dva Poljaka. V prelepem vidnem svetu (do kamor je segel moj pogled), se mi je razkrival nevidni. Nikoli se ne odrečem sanjam :-) Tudi takrat ne, ko se Jared Leto (30 seconds to Mars) dere Closer to the Edge. Oprosti, prijateljica, mal me je zaneslo :-)</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Prizna (pristanišče). Trajekt. Še prej pa kava. Taka praznična. Ker sem kasneje ugotovila, da tukaj, na Pagu, v nekaterih kafičih, med prvomajskimi prazniki, postrežejo kavo iz avtomata. Ampak v lepih kavnih skodelicah. Tista prava espresso bo pa "poslije, u ljeto". In za to usrano kavo, ki jo pri nas v Avtomatic servisu dobiš za 40 centov, sem tukaj odštela cel evro!</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Kakšno veselje! Sonce, morje, zrak in čudovita mobilna hiška v kampu Straško. Otroci so carji! Zadovoljni z vsem, neobremenjeni, nič jih ne zmoti pri njihovem veselju. Posledično ne čutijo nobene napetosti v ramenskem obroču. Tako kot sem jo začutila jaz, takoj, ko sem prestopila prag 130 evrov na dan, v visoki sezoni, vredne mobilne hiše, obrnjene v narobno smer (krajinski in drugi arhitekti najbrž vedo, zakaj). Ko sem povzela, da je celota še kar čedna, se je napetost razrahljala. Potem pa se mi je polila voda. "S čim naj tole pobrišem?" Krpe ni, gobe ni. Samo štiri brisače, za štiri ljudi, za štiri dni. Res je, sem neizkušena "kamp mobilna" turistka. Počitnikovala pa sem že v kar nekaj apartmajih in povsod so bile na voljo krpe, gobe in detergent. OK. Pa saj je vseeno. Vzamem robček in pobrišem lužico. Čeprav sta nas ob prihodu pred hišo, z metlami v rokah, pričakali prijazni čistilki, je bil robček UMAZAN. In zopet moj ramenski obroč. </div>
<div style="text-align: justify;">
Ob vodi sem se sprostila. Soncu, ki smo ga tako dolgo čakali in toploti po kateri smo hrepeneli celo dolgo zimo, so se ta dan turisti na plaži upirali z visokimi zaščitnimi faktorji in pokrivali. Kako ne, saj nas že nekaj tednov mediji svarijo pred škodljivimi vplivi sonca in visokih temperatur ter ponujajo vse mogoče nasvete za zaščito pred le temi. In tako sem se tudi sama namazala z desetko, spila pol litra vode in odsanjala. Zbudila sem se dehidrirana in opečena :-)</div>
<div style="text-align: justify;">
Sem se pa čisto zares danes zjutraj zbudila kompletno polomljena. Ker tale mobilna blazina (povšter) omogoča zgolj spanje v polsedečem položaju. Ampak, kdor je srečen, lahko na svet gleda le z ljubeznijo, s silo, ki poživlja vse, kar obstaja v stvarstvu. In jaz sem srečna. KER IMAM SVOJE SANJE. </div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Moji otroci, kava, rogljiči, hiše, čitilke, povštri ... rada vas imam. </div>
Poljub prijateljici.<br />
<br />
<br />Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com4tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-53528575232153283252013-04-28T14:20:00.001-07:002013-04-28T14:20:05.929-07:00PRVIČ<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Stala sva v mraku sobe, ki je dišala po svežih rjuhah. Samo rahla svetloba ulične svetilke je lezla skozi <u>nepopolno</u> zastrto zaveso. Toliko jo je bilo, da sem jasno videla njegove razbeljene oči, ki so iskale strah v mojih. Skozi rahlo priprte ustnice je glasno izdihnil. V svoje močne dlani je vzel moj obraz. S palcema mi je zaprl oči. Narahlo je zdrsnil preko napetih ličnic in pobožal rdeče ustnice. Njegovo mirno dihanje sem za zaprtimi očmi poslušala čisto blizu, potem pa je z nežnim dotikom svojih ustnic izdihnil vame. Trenutek me je prestrašil. Uprla sem dlani v njegov močan torzo in ga odrinila. Obstal je tam in me gledal. Njegova strast je odpenjala gumb za gumbom in vlekla z mene belo, modro, rdeče, črno. Telo se je lomilo pod pritiskom njegovih pogledov, s katerimi je božal moje čvrste prsi, se z njimi igral, mi poljubljal trebuh in zdrsnil v mednožje. Potem me je zgrabil in položil na dišeče rjuhe, kamor se je izlila želja telesa po telesu, kjer so se dušili izdihi in šepetanja: lepa si, dišiš, moja si, hočem te ... Zvijala sem se pod njegovimi vročimi ustnicami, ki so puščale vlažne sledi na vsakem centimetru zagorele kože. Ko je drsel vame, je zabolelo. Prekleto! Bolečina mi je prerezala trebuh. Krik so zadušili poljubi. Grizel me je, lizal in z vsakim poljubom lezel globje, močneje. Dišeča sapa se je zažirala v kožo. Moje neizkušeno telo je vzdihovalo in kričalo po še. Ko je njegovo dihanje postajalo globje in glasnejše, sem skozi tisto <u>nepopolno</u> zastrto zaveso priprtega okna zaslišala:</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
<em> " I never ment to cause you any sorrow, I never ment to cause you any pain, I only wanted to one time see you laughing, I only wanted to see you laughing in the purple rain ..."</em></div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-28244859851480344622013-04-27T00:39:00.000-07:002013-04-27T00:39:28.100-07:00PRINESLA ME JE ŠTORKLJA<br />
<br />
<div style="text-align: justify;">
Skrila me je v mehko perje svojega vitkega hrbta. S kljunom je rezala goste oblake in vsake toliko skrbno pogledala k meni. Spokojno sem spala. Nasmehe pa so risale slike, obešene v stari barki, ki je mirno in ponosno plula skozi viharje mojega življenja.</div>
<div style="text-align: justify;">
S kljunom je prijela za drobno peto in me položila v zibko. Točno na sredini leve pete imam rožnat štorkljin ugriz.</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-14494000297251828492013-04-26T13:09:00.000-07:002013-04-26T13:13:48.876-07:00ANGEL<br />
<br />
<br />
<div style="text-align: justify;">
Ko je moja konstrukcija preteklosti, jezna in ponižana, stala na kolih, zaritih v močvirnato dno in ko je bila vrednost sedanjosti nizka in navidezno brezpredmetna ... Ko so bili načrti za prihodnost neoprijemljivi, prestrašeni ... Takrat je prišel ANGEL. Kdo ve, od kod se je vzel. Opazoval me je izza vogala. Skrival se je za veliko rumeno hišo z nasmehom. Gledal je, kako se utapljam v razburkanem morju, kako me orkanski veter premetava po nebu. Žled je bičala moj droben život. Sonce je s svojo vročo močjo rinilo vame, me žgalo od znotraj in cvrlo mojo tanko, mehko kožo. Sključena od udarcev preteklosti, sem klonila pod bremeni sedanjosti.</div>
<div style="text-align: justify;">
Gledal me je z velikimi, košatimi, ljubeznivimi, igrivimi modrimi očmi in nasmehom, ki prinaša srečo. Ko je videl prvo solzo, ki je težka padla na tla in drobno srčno kapljo krvi, ki je napravila veliko rdečo lužo, je stopil korak bližje. En korak.</div>
<div style="text-align: justify;">
Utrujena in ranjena sem se ulegla na prašna tla. Stisnila sem se sama k sebi in zaspala.</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-9694793069817151672013-04-24T09:56:00.001-07:002013-04-24T09:56:55.839-07:00POPOLNA SKLADNOST<br />
<br />
<div style="text-align: justify;">
Jočem, ker me boli. Telo, duša. Zaprem oči ...</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Prideš in razširiš roke. Tvoje oči VIDIJO moje solze, žalost, jezo, bolečino, strah. Tvoja ušesa SLIŠIJO prošnje, želje, potrebe. Tvoja duša ČUTI: "Razumem."</div>
<div style="text-align: justify;">
Stisneš me in držiš. Držiš me močno, ker veš, da bom sicer pobegnila nazaj v svoj žalostni svet. V sebi kričim in cepetam. V mislih te odrivam. Ampak ti si močnejši, trmast in samozavesten. Tvoje roke me božajo. Nežno, varno. Ustnice poljubljajo rano za rano. Lahko odvžem masko. Postajam jaz.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Ti veš, da se smeš jeziti. Z lahkoto nasprotuješ. Dovoliš si biti neprijazen, neustrežljiv. Lahko si žalosten. Veš, da grešiti je človeško. Odvržeš telo in odpreš dušo. Rodi se nesmrtna ljubezen.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
Ti si popolno skladen v svetu popolnega nasprotja.</div>
<div style="text-align: justify;">
</div>
<div style="text-align: justify;">
... in prebudim se iz sanjske resnice.</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com0tag:blogger.com,1999:blog-3109724329883580871.post-13411755135420834632013-04-23T11:57:00.000-07:002013-04-23T11:57:30.917-07:00POPOLNO NASPROTJE<br />
<br />
<div style="text-align: justify;">
Preveč je popoln. To me živcira. Zato ga zavračam, bežim, gradim zidove. Ker moji problemi ob njem postanejo O G R O M N I. Moja majhna vrednost postane še manjša.</div>
<div style="text-align: justify;">
On je samozavesten. Njemu so stvari preprosto jasne. Njega sprejemajo. Je zabaven, prijazen, priljuden, spoštljiv, prilagodljiv, lep. On je moralen. Ve kaj je prav, kaj narobe. On je tako prekleto N O R M A L E N. Nezemeljski. Ker Zemljani padamo, jokamo, se sprašujemo, iščemo, ponoči ne spimo, gradimo zidove, kričimo, izzivamo, se jezimo. Rastemo. On pa se je velik že rodil. Velik ostaja. Jaz bi ga pa tako rada pomanjšala. Ker sem majhna in krhka. Jaz sem preprosto zemeljska. POPOLNO nasprotje.</div>
Anonymoushttp://www.blogger.com/profile/12648711980787792031noreply@blogger.com3