četrtek, 06. junij 2013

BOLEČINA

Prinesla je rože. Položila jih je na sveže premetano zemljo. Rdeča lica so močile solze. Za sončnimi očali je skrivala rdečino zabuhlih oči. Bolečina je iskala zadnje proste kotičke telesa in se zažirala vanje. V mislih ga je stiskala k sebi. Mrzel poznojesenski veter ji je mršil lase in jih lepil po razmočenih licih. Čutila je toploto njegove dišeče kože. Stisnil jo je, da je zabolelo. Pogrešala sta se. Pred dnevi sta se ljubila. Do solz. Kot bi slutila, da se ne bosta nikoli več. Čudovite podobe njunega življenja so ji trgale srce.
 
 
 
 
"Mami, greva." Snela je očala, si z rokavom obrisala solze in se sklonila k deklici. Pobožala je pšenične kodre in se potopila v njegove oči.
"Zakaj jočeš, mamica?" Nežno jo je privila k sebi in ji zašepetala:
"Ker me je zapustil nekdo, ki sem ga imela neskončno rada."
"Se bo vrnil?" je žalostno vprašala deklica.
"Sedaj ne."
Vzravnala se je in si naglo popravila lase. Veter je  med šumenje pisanega listja odnesel  besede:
"Hvala za najlepše darilo."
 
"Pojdiva k očiju."
"Pojdiva."
 
Prijela je mehko, toplo ročico in si nadela nasmeh. Nasmeh, ki je skrival žalost, jezo in bolečino. Za odločni korak je skrila nemoč, ki je pravkar vzklila na pogorišču ljubezni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar