LAURA

 

Danes ima moja Laura rojstni dan. 9 let. Za spremembo se je zbudila vesela. In za spremembo so jutranje obveznosti minile brez stresa. Prevečkrat se nad nami zjutraj zgrnejo črni oblaki. In predno se usuje ploha, grmi in se bliska. Hitenje nas res spravlja ob živce. No, morda še najbolj mene in z lahkoto to prenesem na ostale. Ko se pred šolo zaprem v avto, sem polna sledi njunij vlažnih poljubov in včasih na vratu še dolgo čutim njune ročice.

 

Laura je moja prvorojenka. Bila sem mlada, življensko neizkušena, stara 29 let, počutila pa sem se 19. Nobenih navodil za bodoče straše nisem brala. Nisem gledala oddaj o "super mamah", nisem zbirala receptov za zdrav razvoj otroškega telesa in duha. Tudi vsakega razvojnega mejnika nimam zabeleženega na kameri. Zavedala pa sem se dveh stvari. Ljubezni in mej. Ljubezni, ki mamico tako ali tako preplavi ob pogledu, dotiku, stisku otroka. Ljubezni, ki pravzaprav raste že od spočetja. Ljubezni, ki mora biti tako močna, da postavlja meje, brez slabe vesti.

 

 

 

Pri nas smo jedli takrat, ko je bil čas za hrano. Jedli smo zdravo. Občasno čokolado in piškote, bomboni skoraj prepovedani. "Najljubša" pijača voda. O, ja, v trgovini je sem in tja naredila dramo. Tudi kričala, izsiljevala (s slednjim poizkuša še danes, občudujem njeno vztrajnost). Nikoli ji nisem dopustila zadnje besede. Jaz sem odločala, kaj bomo odnesli iz trgovine. Ko si je zaslužila nagrado (z njo sem jo motivirala pri pospravljanju, šolskih zadevah ...), sem jo nagradila. Najraje z nematerialnimi stvarmi (obisk prijateljice, spanje pri sestrični) pa tudi obisk kina se je velikokrat zgodil, pa knjige, ki jih ljubi.

Pri nas se umivamo vsak dan. Zobe celo dvakrat! ;-) Od 2. do 5. leta se je higienskim ritualom vztrajno upirala. Nemalokrat sem jo držala med nogami in krtačila zobe.

Pri nas se tudi pozdravljamo in zahvaljujemo. Nekateri otroci vse to usvojijo brez napora staršev. Pri nas je bilo nešteto ponovitev.

Sobe ji nikoli nisem pospravljala. Po nekaj demonstracijah je bila to njena dolžnost. Nobenih smeti, cunje v omari in knjige na policah.

Pokaži čustva. Lahko si jezna. Jokaj, ko si žalostna, smej se, ko si vesela. Opraviči se, ko ti je žal.

Pogosto sem se borila s svojimi čustvi. Največkrat z obupom. Ko se mi je zdelo, da vzgoja nima učinka, da capljam na mestu, da ne uboga. Uboga! Pravzaprav ne maram tega izraza. Ugotovila sem, da uboganje ni lastnost bistrega in samosvojega otroka. Tudi ona mi lahko postavi meje. No, vsaj tak občutek sem ji dolžna občasno dopustiti :-).

 

Danes je Laura krasna punca. Dobro ve, kaj je zanjo dobro in kaj ne. Se zdravo prehranjuje (tudi, ko mene ni zraven!). Med svojimi šolskimi vrstniki ima edina popolnoma zdrave zobe. Zvečer se umije sama. Brez prigovarjanja. Pogosto je pohvaljena za lepo vedenje in odgovornost do sebe in drugih. Za šolske zadeve skrbi sama (ne pišem referatov in ne zbiram materiala za domače naloge).

 

Ko po devetih letih potegnem črto ... Vredno je bilo vztrajnosti, jeze, solz, tudi obupa. Prav ta me je pripeljal do novih spoznanj in osebne rasti. Zelo dobro vem, da za vse to, za kar sem se jaz borila, nekaterim staršem ni potrebno vložiti niti najmanjšega truda. Na srečo (?) se jim rodijo pridni otroci.

 

Laura je še vedno otrok (puberteta bo neibežna! ). Ves čas preizkuša meje in mojo ljubezen. Mojo trdnost in vztrajnost. Je nagajiva, včasih sitna in jezikava. Ima čudovite in priročne lastnosti: moč, trmo, uporništvo. Vse tisto, s čimer se jaz nisem rodila. Ona je moja življenska šola. Občudujem jo (čeprav ji tega še ne povem) in rada jo imam.

SREČA

Danes se mi zdi, da sem srečna. Že kar nekaj časa. Ne od vedno. Pravzaprav sem ves čas mislila, da sem srečna, ker sem zdrava, ker imam prijetno družino, ker imam hrano, ker si lahko v danem trenutku kupim novo torbico in čevlje, celo novo hišo! 

Ja, in sem šla. Po novo torbico in nove čevlje. Pripeljali so mi novo hišo! Bila sem čudovita žena čudovitemu možu. V hiši je dišalo. Najprej po hrani, potem po čistilih. Vsaka stvar v hiši je stala na svojem mestu. Pogled na razmetano kuhinjo (kozarec na pultu!) me je silno vznemiril. Veliko (preveč) sem se ukvarjala s svojimi otroki. Resnično sem želela biti popolna mati. Na pol živa sem še z zadnjimi vzdihljaji brala pravljice za lahko noč. Kurila sem se preko svojih zmogljivosti. In se skurila. Samo psihično :-)!  Ker na srečo premorem enormne količine telesne energije. Ampak v samotnih nočeh je psiha rekla telesu naj me boli. Telo je ubogalo. Bolela je glava, vrtel se je svet. Bolel me je trebuh. Potem so prišle solze, ki sem jih dušila v blazini. Nihče jih ni videl, nihče slišal. Noč je prinesla nov dan. Prebudila se je fizična moč in potlačila psiho. In sem spet divjala. V peti prestavi skozi življenje.

 

Danes se peljem v četrti. Včasih tudi v tretji :-), druga je redka. Vendar se učim. Ker sem našla ljubezen v sebi, me ne moti prah v dnevni sobi. Pa tudi posoda v koritu ne. Ne diši vsak dan po hrani. Po čistilih pa samo takrat, ko pride čistilka. Torbice si že dolgo nisem kupila. In v lanski obleki izgledam perfektno. Če nisem utrujena, preberem pravljico za lahko noč. Sprejemam se takšno kot sem. Nepopolno. S skoraj popolno ljubeznijo do sebe.

MAMI IN OČI

 

Zadnje dni razmišljam o naših vlogah. Nekaterih izmed vlog, ki jih igramo v naših vsakdanih. O mamicah, očkih, babicah, dedkih, ženah in možeh. In potem so tukaj še tiste "podvloge", zelo pomembne: ljubica, ljubimec. To kar naj bi mož in žena bila, pa se z rojstvom novega člana prične počasi izgubljati. In tako Špela postane za Ivana mami in Ivan za Špelo oči. Ker lahko se zgodi, da dojenček, malček in otrok sicer ne bo razumel, da je Špela njegova mami in Ivan njegov oči :-). Špela se v Ivanovih očeh prične spreminjati. Špela, tista huda bejba, v katero je strastno zaljubljen, Špela, ki teši nejgovo spolno slo, Špela, s katero udejanja najbolj vroče spolne fantazije, ona, ki ga zapeljuje v novem spodnjem perilu in vratolomnih petah ... počasi a vztrajno izgublja svojo vlogo. Ker se iz Špele spreminja v mami. "Špela, kaj bo za kosilo?" se spremeni v "Mami, kaj bo za kosilo?", "Špela, a greva danes v kino?" v "Mami, a greva danes v kino?", "Špela, kok si seksi." v "Mami, kok si seksi." WTF?!!! To pa ne bo šlo. In potem je Ivan raje tiho, ker mami pa res ne rečeš, da je seksi. Torej, Ivan ima svojo mamo. Tisto, ki ga je rodila, dojila, vzgojila. Zakaj bi si želel še eno? Ivan je odrasel, privlačen, samostojen moški, ki potrebuje ženo-ljubico (je pač ta vloga v zakonu oz. odnosu, četudi vas večina zavija z očmi, zelo pomembna). Špela je mama malemu Roku, ki je seveda, in ne na preveliko srečo za partnerja, središče njunega sveta. Tudi Špela Ivana rada in ponosno naziva z oči. Tako in na žalost razvrednoti vlogo ljubimca v njunem odnosu. Špela izgublja vlogo žene in ljubice, Ivan vlogo moža-ljubimca. Če se bo Špela spremenila v Ivanovo mamo (kar se nemalokrat zgodi), si bo Ivan poiskal novo ljubico. In tiste prav gotovo ne bo klical mami :-).

Draga dekleta, žene in možje-ljubimci, ne dovolite si razvrednotiti svojih vlog. Bodite mamica in očka le svojemu otroku. Ohranjajta vlogo ljubimcev. Je velik del kvalitetnega partnerskega odnosa (sploh za moške ;-) ).

NEKAJ PREPROSTEGA

Draga prijateljica. Zate bom napisala nekaj preprostega. Da boš lažje razumela, nobenih šifer :-), gola dejstva. Tako kot je. Za nekaj trenutkov bom izklopila svoja globoka čustva, občutke, svoje sanje.

 

Ob zori smo se odpravili na pot. Pot mimo Ljubljane, Vrhnike, Postojne, Ilirske Bistrice. Zapustili smo našo pisano deželico. Aja, na Ravbarkomandi sem v Marcheju kupila štiri domače rogljiče z marmelado in dve kavi z mlekom. 12 evrov! Popoln nateg.

V preteklih dneh sem sledila napovedi medijev: "Na mejnih prehodih pričakujemo zastoje zaradi stavke slovenskih carinikov, katerim se bodo pridružili še hrvaški." Mi smo mejo prečkali sami. Daleč pred nami nikogar.

 

Naša potovanja so običajno precej nemirna. Seme zasadimo že pri pakiranju. Nemir raste v avtu, lahko pa tudi na javnih prevoznih sredstvih, ker se punce pogosto ne oziramo na z očmi zavijajoče sopotnike. Tokrat je bilo drugače. Nadvse presenečena, sem ugotovila, da sta me v slabih stotih kilometrih samo dvajsetkrat vprašali :"A smo že?" in naprej mirno sedeli na svojih mestih.

Potem pa Reka, Crikvenica, Novi Vinodolski, Senj, prazna cesta, dva Poljaka. V prelepem vidnem svetu (do kamor je segel moj pogled), se mi je razkrival nevidni. Nikoli se ne odrečem sanjam :-) Tudi takrat ne, ko se Jared Leto (30 seconds to Mars) dere Closer to the Edge. Oprosti, prijateljica, mal me je zaneslo :-)

 

Prizna (pristanišče). Trajekt. Še prej pa kava. Taka praznična. Ker sem kasneje ugotovila, da tukaj, na Pagu, v nekaterih kafičih, med prvomajskimi prazniki, postrežejo kavo iz avtomata. Ampak v lepih kavnih skodelicah. Tista prava espresso bo pa "poslije, u ljeto". In za to usrano kavo, ki jo pri nas v Avtomatic servisu dobiš za 40 centov, sem tukaj odštela cel evro!

 

Kakšno veselje! Sonce, morje, zrak in čudovita mobilna hiška v kampu Straško. Otroci so carji! Zadovoljni z vsem, neobremenjeni, nič jih ne zmoti pri njihovem veselju. Posledično ne čutijo nobene napetosti v ramenskem obroču. Tako kot sem jo začutila jaz, takoj, ko sem prestopila prag 130 evrov na dan, v visoki sezoni, vredne mobilne hiše, obrnjene v narobno smer (krajinski in drugi arhitekti najbrž vedo, zakaj). Ko sem povzela, da je celota še kar čedna, se je napetost razrahljala. Potem pa se mi je polila voda. "S čim naj tole pobrišem?" Krpe ni, gobe ni. Samo štiri brisače, za štiri ljudi, za štiri dni. Res je, sem neizkušena "kamp mobilna" turistka. Počitnikovala pa sem že v kar nekaj apartmajih in povsod so bile na voljo krpe, gobe in detergent. OK. Pa saj je vseeno. Vzamem robček in pobrišem lužico. Čeprav sta nas ob prihodu pred hišo, z metlami v rokah, pričakali prijazni čistilki, je bil robček UMAZAN. In zopet moj ramenski obroč.

Ob vodi sem se sprostila. Soncu, ki smo ga tako dolgo čakali in toploti po kateri smo hrepeneli celo dolgo zimo, so se ta dan turisti na plaži upirali z visokimi zaščitnimi faktorji in pokrivali. Kako ne, saj nas že nekaj tednov mediji svarijo pred škodljivimi vplivi sonca in visokih temperatur ter ponujajo vse mogoče nasvete za zaščito pred le temi. In tako sem se tudi sama namazala z desetko, spila pol litra vode in odsanjala. Zbudila sem se dehidrirana in opečena :-)

Sem se pa čisto zares danes zjutraj zbudila kompletno polomljena. Ker tale mobilna blazina (povšter) omogoča zgolj spanje v polsedečem položaju. Ampak, kdor je srečen, lahko na svet gleda le z ljubeznijo, s silo, ki poživlja vse, kar obstaja v stvarstvu. In jaz sem srečna. KER IMAM SVOJE SANJE.

 

Moji otroci, kava, rogljiči, hiše, čitilke, povštri ... rada vas imam.

Poljub prijateljici.