četrtek, 2. maj 2013

NEKAJ PREPROSTEGA

Draga prijateljica. Zate bom napisala nekaj preprostega. Da boš lažje razumela, nobenih šifer :-), gola dejstva. Tako kot je. Za nekaj trenutkov bom izklopila svoja globoka čustva, občutke, svoje sanje.
 
Ob zori smo se odpravili na pot. Pot mimo Ljubljane, Vrhnike, Postojne, Ilirske Bistrice. Zapustili smo našo pisano deželico. Aja, na Ravbarkomandi sem v Marcheju kupila štiri domače rogljiče z marmelado in dve kavi z mlekom. 12 evrov! Popoln nateg.
V preteklih dneh sem sledila napovedi medijev: "Na mejnih prehodih pričakujemo zastoje zaradi stavke slovenskih carinikov, katerim se bodo pridružili še hrvaški." Mi smo mejo prečkali sami. Daleč pred nami nikogar.
 
Naša potovanja so običajno precej nemirna. Seme zasadimo že pri pakiranju. Nemir raste v avtu, lahko pa tudi na javnih prevoznih sredstvih, ker se punce pogosto ne oziramo na z očmi zavijajoče sopotnike. Tokrat je bilo drugače. Nadvse presenečena, sem ugotovila, da sta me v slabih stotih kilometrih samo dvajsetkrat vprašali :"A smo že?" in naprej mirno sedeli na svojih mestih.
Potem pa Reka, Crikvenica, Novi Vinodolski, Senj, prazna cesta, dva Poljaka. V prelepem vidnem svetu (do kamor je segel moj pogled), se mi je razkrival nevidni. Nikoli se ne odrečem sanjam :-) Tudi takrat ne, ko se Jared Leto (30 seconds to Mars) dere Closer to the Edge. Oprosti, prijateljica, mal me je zaneslo :-)
 
Prizna (pristanišče). Trajekt. Še prej pa kava. Taka praznična. Ker sem kasneje ugotovila, da tukaj, na Pagu, v nekaterih kafičih, med prvomajskimi prazniki, postrežejo kavo iz avtomata. Ampak v lepih kavnih skodelicah. Tista prava espresso bo pa "poslije, u ljeto". In za to usrano kavo, ki jo pri nas v Avtomatic servisu dobiš za 40 centov, sem tukaj odštela cel evro!
 
Kakšno veselje! Sonce, morje, zrak in čudovita mobilna hiška v kampu Straško. Otroci so carji! Zadovoljni z vsem, neobremenjeni, nič jih ne zmoti pri njihovem veselju. Posledično ne čutijo nobene napetosti v ramenskem obroču. Tako kot sem jo začutila jaz, takoj, ko sem prestopila prag 130 evrov na dan, v visoki sezoni, vredne mobilne hiše, obrnjene v narobno smer (krajinski in drugi arhitekti najbrž vedo, zakaj). Ko sem povzela, da je celota še kar čedna, se je napetost razrahljala. Potem pa se mi je polila voda. "S čim naj tole pobrišem?" Krpe ni, gobe ni. Samo štiri brisače, za štiri ljudi, za štiri dni. Res je, sem neizkušena "kamp mobilna" turistka. Počitnikovala pa sem že v kar nekaj apartmajih in povsod so bile na voljo krpe, gobe in detergent. OK. Pa saj je vseeno. Vzamem robček in pobrišem lužico. Čeprav sta nas ob prihodu pred hišo, z metlami v rokah, pričakali prijazni čistilki, je bil robček UMAZAN. In zopet moj ramenski obroč.
Ob vodi sem se sprostila. Soncu, ki smo ga tako dolgo čakali in toploti po kateri smo hrepeneli celo dolgo zimo, so se ta dan turisti na plaži upirali z visokimi zaščitnimi faktorji in pokrivali. Kako ne, saj nas že nekaj tednov mediji svarijo pred škodljivimi vplivi sonca in visokih temperatur ter ponujajo vse mogoče nasvete za zaščito pred le temi. In tako sem se tudi sama namazala z desetko, spila pol litra vode in odsanjala. Zbudila sem se dehidrirana in opečena :-)
Sem se pa čisto zares danes zjutraj zbudila kompletno polomljena. Ker tale mobilna blazina (povšter) omogoča zgolj spanje v polsedečem položaju. Ampak, kdor je srečen, lahko na svet gleda le z ljubeznijo, s silo, ki poživlja vse, kar obstaja v stvarstvu. In jaz sem srečna. KER IMAM SVOJE SANJE.
 
Moji otroci, kava, rogljiči, hiše, čitilke, povštri ... rada vas imam.
Poljub prijateljici.


4 komentarji:

  1. V teh težkih trenutkih sem se vsaj malo nahranila z neko vedrostjo, ki jo je čutiti v tem zapisu. <3

    OdgovoriIzbriši
  2. Vesela za tvoj ramenski obroč, da si je vsaj na plaži brezskrbno odpočil. ;-) Vse skupaj me je spomnilo na tvojo risbo, le ena 'malenkost' je drugačna... Ampak najpomembneje, tvoj zapis kljub nekaj neprijetnostim izžareva sproščeno vedrino in veselje do življenja. Hvala, Tarin! :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Zdaj pa ne bom pisarila na dolgo in široko, ker me je Blogspot že 2x zavrnil, in tretjič bi bilo pa že res prehudo za mojo nepotrpežljivo dušo. Torej zdaj le stestiram ... ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Yeeeeee! Uspelo, v bistvu v petem poskusu, ne v tretjem, ampak potem sem bila tako pametna, da sem si tekst skopirala. Butasto od Bloggerja, da komplicira 100/h glede komentarjev! Le komu se sanja kot kdo ali kaj naj komentira, če ni ravno vešč teh aplikacij??!!
    No, če bo tole lahko še komu pomagalo, meni ni uspelo pod nobenim drugim profilom, kot pod Google accountom ... no, na srečo imam odprt Google account in tega je sistem spoznal sam avtomatično.
    Zdaj pa še komentar, ki sem ga v osnovi želela pustiti, preden so se mi dvignili vsi lasje (žal ne dobesedno) ;)
    Tarin, luštna objava ... le malo sem fovš, ker očitno ti ZNAŠ pisati tako kot jaz, jaz pa žal (še ;)) ne znam tako kot ti. Grem vadit. Bodi lepo in sanjaj kot znaš le ti!
    Zlata si!

    OdgovoriIzbriši