Jočem, ker me boli. Telo, duša. Zaprem oči ...
Prideš in razširiš roke. Tvoje oči VIDIJO moje solze, žalost, jezo, bolečino, strah. Tvoja ušesa SLIŠIJO prošnje, želje, potrebe. Tvoja duša ČUTI: "Razumem."
Stisneš me in držiš. Držiš me močno, ker veš, da bom sicer pobegnila nazaj v svoj žalostni svet. V sebi kričim in cepetam. V mislih te odrivam. Ampak ti si močnejši, trmast in samozavesten. Tvoje roke me božajo. Nežno, varno. Ustnice poljubljajo rano za rano. Lahko odvžem masko. Postajam jaz.
Ti veš, da se smeš jeziti. Z lahkoto nasprotuješ. Dovoliš si biti neprijazen, neustrežljiv. Lahko si žalosten. Veš, da grešiti je človeško. Odvržeš telo in odpreš dušo. Rodi se nesmrtna ljubezen.
Ti si popolno skladen v svetu popolnega nasprotja.
... in prebudim se iz sanjske resnice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar