četrtek, 06. junij 2013

BOLEČINA

Prinesla je rože. Položila jih je na sveže premetano zemljo. Rdeča lica so močile solze. Za sončnimi očali je skrivala rdečino zabuhlih oči. Bolečina je iskala zadnje proste kotičke telesa in se zažirala vanje. V mislih ga je stiskala k sebi. Mrzel poznojesenski veter ji je mršil lase in jih lepil po razmočenih licih. Čutila je toploto njegove dišeče kože. Stisnil jo je, da je zabolelo. Pogrešala sta se. Pred dnevi sta se ljubila. Do solz. Kot bi slutila, da se ne bosta nikoli več. Čudovite podobe njunega življenja so ji trgale srce.
 
 
 
 
"Mami, greva." Snela je očala, si z rokavom obrisala solze in se sklonila k deklici. Pobožala je pšenične kodre in se potopila v njegove oči.
"Zakaj jočeš, mamica?" Nežno jo je privila k sebi in ji zašepetala:
"Ker me je zapustil nekdo, ki sem ga imela neskončno rada."
"Se bo vrnil?" je žalostno vprašala deklica.
"Sedaj ne."
Vzravnala se je in si naglo popravila lase. Veter je  med šumenje pisanega listja odnesel  besede:
"Hvala za najlepše darilo."
 
"Pojdiva k očiju."
"Pojdiva."
 
Prijela je mehko, toplo ročico in si nadela nasmeh. Nasmeh, ki je skrival žalost, jezo in bolečino. Za odločni korak je skrila nemoč, ki je pravkar vzklila na pogorišču ljubezni.

nedelja, 02. junij 2013

MEMBER"SHEEP"

Pravkar sem se prebudila iz popoldanskega sna. Zelo redko popoldne spim. Ampak ... Vstala sem ob sedmih in pričela s "pripravami" na prvo sveto obhajilo. Pravzaprav ne bi smela pričeti šele danes zjutraj, tik pred zdajci. Laura se je na zakrament pripravljala celo leto! Moram poudariti, da na njeno željo (ne hodimo ob nedeljah k maši, ne molimo pri kosilu ...). Malo vpliva babic in velik vpliv ruralnega okolja. Priprave pa so postajale intenzivnejše v mesecu maju. Štirje petkovi večeri so bili rezervirani za vaje v cerkvi, skupaj s starši. Na šmarnicah pa absolutno ni smela manjkat. Tudi jaz ne bi smela. Pa sem. Pogosto se upiram tistemu kar MORAM, pa v tem ne vidim smisla. V teji mali ledeni dobi, ko zvečer (pri nas v hribih) izmerimo bogih par in nekaj stopinj, se notranjost cerkve segreje le na nekaj več kot par in nekaj. In tam naj bi jaz ob petkih zvečer sedela in klepetala o tem, kako bo cerkev okrašena, kako bodo otroci oblečeni, na kateri strani bodo sedeli, pa o nabavi Svetih pisem in kaj bomo kupili župniku ... Ker sem vsemu temu lepo ušla, so zvesti pripadniki rimokatoliške cerkve le naleteli na mojega moža in mu uspeli iztrgati 70 evrov. In jaz sem besnela, da ne potrebujem rož in nekakšnih halj, ki naj bi jih sešila šivilija, da bodo oblečeni vsi enako, ker pri nas ni v navadi in ni zaželjeno, da kakorkoli izstopaš. Zlij se z množico in sprejeli te bomo medse. In ne potrebujemo novega Svetega pisma, ker imamo po zaslugi babic doma štiri! Žal mi je bilo, da zvesti pripadnik ni naletel name. Nekaj sem še brundala v brado, da ga bom poiskala in mu povedala svoje, potem pa je jeza na srečo (žalost?) minila. Drugačnost mi je v krvi, pa uporništvo tudi. Malo nalašč in malo ne, sem iz zaprašene skrinje potegnila svojo prvoobhajansko obleko. Lepo, belo, do tal segajočo, z volančki. Laurini učki so se svetili. Moji pa tudi, ko sem v petek prišla na "priprave" in župniku oznanila, da Laura ne bo nosila halje. Pa ni onemel župnik. Zamahnil je z roko, češ, meni je vseeno. Onemele so matere, ki so šepetale v neposredni bližini. Trenutek tišine. Predvidevam zavijanje z očmi. Potem pa je sledila pokora. Čez dobro uro se je Laura vrnila z vaj. "Mami, mami, mame so rekle, da ti moram povedat, da moraš jutri ob petih čistiti cerkev." Jaz pa v krohot. Čisto zares.
 
Ne vem, kaj so počele včeraj ob petih in kakšna so bila pričakovanja.  Cerkev na Golem je lepa, a stara. Sem in tja manjka kos ometa, tla so že precej zdelana. Tudi z najboljšimi čistili, je nemogoče prebuditi svežino. Mamice so se potrudile. Ukalupljanje jim pa zagotovo ni uspelo. Laura, kot edina deklica, je bila danes v moji beli oblekici očarljiva. Očarljiva je bila tudi, ko se je pri branju verzov zmotila. Nisem dovolj vadila z njo :-). Ti, ti mati! Še bolj očarljiva je bila, ko smo po enournem obredu (presenetljivo prijetnem), morali še na romanje po nekakšnih postajah (da proslavimo svetorešnje telo) in ker je bilo zunaj nekaj stopinj nad ničlo in normalno, da se ji je zdelo vse skupaj že nesmiselno, je pričela jasno izkazovati svojo nevoljo s sezuvanjem čevljev, zavijanjem z očmi in glasnim vzdihovanjem. In zagledala sem sebe in bila za trenutek ponosna. JE drugačna. Potem pa mi je zašepetala: "Mami, jaz ne vem, če bom še hodila k verouku."
"Kakor želiš, ljubica", je odvrnila mati v živordečih hlačah.