Ko je moja konstrukcija preteklosti, jezna in ponižana, stala na kolih, zaritih v močvirnato dno in ko je bila vrednost sedanjosti nizka in navidezno brezpredmetna ... Ko so bili načrti za prihodnost neoprijemljivi, prestrašeni ... Takrat je prišel ANGEL. Kdo ve, od kod se je vzel. Opazoval me je izza vogala. Skrival se je za veliko rumeno hišo z nasmehom. Gledal je, kako se utapljam v razburkanem morju, kako me orkanski veter premetava po nebu. Žled je bičala moj droben život. Sonce je s svojo vročo močjo rinilo vame, me žgalo od znotraj in cvrlo mojo tanko, mehko kožo. Sključena od udarcev preteklosti, sem klonila pod bremeni sedanjosti.
Gledal me je z velikimi, košatimi, ljubeznivimi, igrivimi modrimi očmi in nasmehom, ki prinaša srečo. Ko je videl prvo solzo, ki je težka padla na tla in drobno srčno kapljo krvi, ki je napravila veliko rdečo lužo, je stopil korak bližje. En korak.
Utrujena in ranjena sem se ulegla na prašna tla. Stisnila sem se sama k sebi in zaspala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar