sobota, 31. januar 2015

PUNKCIJA

30. januar 2014

Onkološki inštitut, 8.30

"Še enkrat vas bom zbodla."
O ne, to fejst boli, peče, skeli ... In še iglo premika sem in tja, jo vrti. Vsaj tako se mi zdi.
"Zakaj pa še enkrat, gospa doktor? nestrpno vprašam.
"Ker sta dva tumorčka, veste."
Najbrž prebledim. Srce imam še bolj v grlu kot sem ga imela to jutro. Spet mi gre na jok. Čutim, kako se razrašča nemir. Tekla bi, pomislim. Da se umirim. In res ... V mislih tečem na Šmarno goro, kamor sicer še nikoli nisem zares :-) Tekam gor in dol. Potem se mi zopet vsili njen glas:
"Na mamografijo boste šli. Kar takoj." Ona je tako umirjena. Prijetna. Še vedno ji skušam verjeti, da najbrž ni nič resnega, v sebi pa sem že trdno prepričana, da je zadeva zelo hudo resna.
"Če bo potrebno, bomo v ponedeljek naredili še MRI. Vas bomo poklicali."
Kmalu nasvidenje, se žalostno nasmehnem v sebi.

Zelena stečem iz te zelene stavbe. Spet sneži. Vse je tako mirno in tiho. Lepo je, ko mesto prekrije sneg. Življenje teče v počasnem posnetku.

"Ej, bejbi, grozno je bilo ..." in še predno dokončam, me prekine: "Bogaaaa, počaki, te bom poklical nazaj, imam lih sestanek:" Odloživa.
Potoki solz se stekajo po licih. Utirajo si pot čez ustnice do vratu. Kakšen sestanek???!!! Kaj me brigajo tvoji sestanki! Jebemti, a ne vidiš, da je stvar resna? A ne slišiš, da te potrebujem? Tako sem jezna. Tolčem po volanu. Pritisnem na gas, kolesa pa se vrtijo v prazno. Sneg je, punca, 10 centimetrov snega. In pred tabo kolona. Kam drviš? Spet hitiš? Kaj ni čas, da se ustaviš? Še narava ti pripoveduje. Tako govori moja notranja boginja miru. Zaželim si, da bi se enkrat že srečali.  In nekdo vztrajno stresa z neba debele snežene kepe.

"Najraje bi umrla!" zakričim.

Želim si, da bi lahko s kom klepetala. Da bi me nekdo objel, mi pobrisal solze. Nemirna sem. Zrak je gost. Duši me. Strašna nevihta bo.

14.00

Parkiram pred njeno hišo. Sprejme me z nasmehom. Mi skuha kavo. Klepetava o vremenu, njeni selitvi. Kipi od življenja. Sem mislila, da je starejša, s črnimi skodranimi lasmi in dolgimi nohti. Ampak ona je mlada, svetla od zunaj in znotraj. Pozabim na joško, pozabim na jutro, pozabim, da sem jezna na Tadeja.
"Zakaj si žalostna? me vpraša.
"Mah, vse ..." zamahnem z roko in držim solze, da se ne zlijejo čez rob veke.
"Pa poglej se, kako si fejst." se mi nasmehne.
Predme položi karte. "Zmešaj."
"Pa na nič ne misli."
Mešam karte in v trenutku sem popolnoma mirna. Slutim dobro.
Govori in govori, jaz pa buljim vanjo, najbrž z odprtimi usti. In iznenada me še bolj zadane:
"Kaj pa je s tvojo joško?"
"Emmm, ja, ne vem ... in zato sem tukaj." rečem s cmokom v grlu. Tišina se vleče. Gleda me v dojke.
"A lahko potipam?" Odmaknem tkanino.
"Ni v redu:" reče mirno. Sprašujem se, če so vse zdravnice in šlogarce zverzirane za mirnost v trenutkih največje groze na svetu. Strahom pred smrtjo.
"Ampak veš kaj, ne boš še umrla." O moj bog, še misli mi bere!
"Pa tud brez jošk ne boš. Ne bo lahko. Odstranit boš morala nekaj. Amapk na koncu bo vse ok. Še kar nekaj jih boš pokopala, predno se boš ti poslovila od tega sveta." Zasmejeva se.

Ko odhajam, me objame. V bistvu si padeva v objem.
"Zelo si močna. Zavedaj se tega in ne pozabi. Pa v ogledalo se tudi večkrat poglej."

Brez nje bi bil ta dan polomija, groza, strah, jeza, žalost. Pomirjena zapeljem na kolesnice, ki jih rišejo avtomobili po zasneženi Tržaški cesti. Pogledam se v vzvratno ogledalo in vidim pogum. In potem se zavem: da sva z Nado nekaj zasadili. Nekaj dragocenega :-)




Ni komentarjev:

Objava komentarja