sobota, 07. februar 2015

SPOZNANJE

5. februar 2014

Nikoli si nisem mislila, da se mi bo zgodil rak. Vse prej kot ravno on. Včasih sem zaskrbljena za svoje zdravje. In včasih iz muhe z lahkoto naredim slona. Tudi sredi noči, ko se prebudim, zaradi nevemkateregastresa že, in mi srce razbija. Pomislim, o ne, lahko da umiram! Včasih budim Tadeja. Zato, ker me je strah. Kaj naj počnem s tem prehitrim bitjem srca?! Kako naj se umirim? Diham ... počasi, enakomerno. Stisnem se k njemu, ker se mi zdi, da vse kar potrebujem je objem in ena nežna beseda. Pa kaj, če je sredi noči!
"Saj bo, ljubica." Se prevali na bok in zbeži v sanje. Ostanem sama, z vso to čustevno navalako, ki se kopiči v srcu in mi ne nudi spokojnega spanca.

Ampak nocoj je drugače. Nocoj je moje srce mirno. Ležim v postelji. Prelep poklon Tadejeve babice osvetljuje izvid. Danes sem ga dobila po pošti.

Tri hipoehogene tumorske formacije. Tri!!! Kaj niso rekli dve? 9, 9 in 6 mm, s suspektnimi drobnimi mikrokalcinacijami. V medialnih kvadrantih pa je vidno hipoehogeno področje s številnimi distalnimi akustičnimi sencami. Uau, čudovito besedišče! Še dobro, da mi je nekoč uspel semester visoke šole za zdravstvo.

Jebemti, jaz želim ozdraveti! Pa saj sploh nisem bolnaaaa! Perfektno se počutim. V ogledalu vidim popolnoma zdravo, lepo trenirano telo! In potem se od daleč pripeljejo poznani ritmi:

"... zanimivo je, da zdravo telo izgublja svoj utrip, le ravna črta je,
en utrip, ena sled, en izlet na tanek led ..."(Bohem, Romanca)



Ves december sva jo vrtela v avtu. Celo telefon mi je zvonil v tem ritmu in besedilu. Potem pa mi Joži reče:
"Stara, pa kaj je s tabo? Ta pesem je totalno zamorjena. A lahko zamenjaš zvonjenje?"
"Aja, zamorjena se ti zdi? Meni je super!"

Mar moje telo zares izgublja utrip? Moja misel je le ena: LJUBIM TO ŽIVLJENJE!

Pogledam na uro. 3.00. Včeraj sem Lauro peljala na trening.
"Mami, a ko umremo, se potem še kdaj rodimo?"
Dih mi zastane. Zaboga, kako ve, s čim se ukvarjam zadnje dni?! Še vedno ne vem, kako jima bom osvetlila situacijo.
"Mislim, da se, ljubica."
"A imamo potem iste starše?"
V grlu me stiska.
"Tudi to je mogoče."
"Veš kaj, jaz bi si potem želela zopet tebe za mamico."
In spet lovim solze.

Tadej se obrne k meni.
"Zakaj ne spiš?"
"Čudno, ne?" se nasmehnem.
Roko mi položi na trebuh. Vrne se v svoj sanjski svet, jaz pa ostanem v svojem realnem. Vse mi je jasno. Vem, da imam močno telo, moj um je močnejši kot si upam priznati. Zavem se, da bom iz tega sranja prišla močnejša kot sem bila kdajkoli. In notranje mirna.
Mislim, da se nežno potopim v sanje.

6. febraur 2014, zjutraj

"Vem, kaj se je nakopičilo v moji dojki."
"Ja ...?" Tadej nejeverno čaka na odgovor.
"Jeza."
"Na koga si pa tako jezna?" sluteč neželjenega, previdno vpraša.
"Nate." Gledam skozi okno. Spoznanje je boleče za oba.
"Na mami tudi, pa na Lauro." Spet jočem.
"Pa najraje vas imam." Zdaj že hlipam. Stisne me k sebi.
"Prosila sem za odgovor in sem ga dobila v sanjah."

Ležim na mizi. Zdravniki se menjavajo. Vprašam, zakaj se jih je toliko zamenjalo. Gospa, to gre pri nas po tekočem traku. Vsi me gledajo. Gospa, z vami ni nič narobe. Jaz pa čakam Tadeja. Ni ga. Tušira se. Kje je Tadej?! Jezna sem. Tudi zdravnik ga čaka. Laura nori po prostoru. Ne morem je ustaviti. Jeza šprica  iz vsake celice mojega telesa. Hočem vstati, pa ne morem. Priklopljena sem na aparature. Ura je 12, zunaj pa tema. Strah me je. Zagledam mamo. Nasmejana je. Spet se jezim. Očitam ji, da mi ni nikoli stala ob strani. Vedno so bili drugi pred mano.

"Razumeš?" ga vprašam. "Meni je jasno in zelo logično."
Nisem prepričana, da me razume. Vseeno je. Jeza je moja in sama jo moram pozdravit.
Občutek, da sem bila vedno sama za vse, me vleče k tlom.



Ni komentarjev:

Objavite komentar