SOOČANJA

Eno februarsko jutro 2014

"Mami, ti skoz jokaš." To reče precej obtožujoče. Češ, za mame se pa to ne spodobi.
"Se ti res tako zdi?" Prikima.
Tako me vidi Laura. Pa ne samo danes. Vem, da me tako vidi že celo svoje življenej. Veliko žalostno, objokano, jezno ... Res precej jočem in res ne skrivam čustev. Ozračje v naši družini je pretežno ekstremno temperamentno. In jok je zame čisto običajna, vsakdanja reč. Namesto aspirina, persena ... se pač zjočem. Po tem, ko se počutim prizadeta, osamljena, razočarana, nesprejeta, utrujena. Tudi takrat, ko ne sprocesiram več medosebnih odnosov-predvsem družinskih. Tako je že od nekdaj. Jok je katarzičen. Potem se spomnim, da jima še nisem povedala, da potovanje v Božičkovo deželo odpade. In ne vesta še, da ima mamica eno nevarno bolezen. Nevarno ... Jaz sem vedno živela nevarno. Kjer se je dalo sem očitno ogrožala svoje življenje, svoj mir in zdravje. Na cesti, v odnosih, partnerstvu, v službi in družbi. Ogrožam se kot mati. S pretiranjo skrbjo, željo po perfekciji, se cefram na koščke. Hrepenenje in želja po tistem, česar sama nisem imela mi jemlje energijo. In kljub cefranju in konec koncev še vedno ni tako kot si želim.

Sedimo pri zajtrku. Začutim primernost trenutka.
"Punci, letos ne gremo v Božičkovo deželo."
Laura me grdo pogleda. "Pa dej nooo, zakaaaaj? To je brez veze!" Obraz povesi in gleda v krožnik.
"Bomo šli drugo leto." Tadej se vključi v pogovor. Čutim, kako me v grlu stiska.
"Moram na operacijo," nadaljujem. Laura sunkovito dvigne glavo, Lili se mi vsede v naročje.
"Zakaj pa?"
"Ker imam v joški bulice in mi jih morajo odstraniti."
Morda egoistično ali pa vsled bega pred kruto resnico, ki jo skoraj gotovo čuti v kosteh, se moja starejša hči odloči, da bo težila, ker ne gremo na Finsko. Lili se stiska k meni. "Ne, mamica, ne greš v bolnico, nočem, da greš." Stanje v kuhinji je postalo kaotično. Še sivina februarskega jutra tolče skozi okna. Nad nami visijo razočaranje, strah, jeza, žalost. Komaj zadržujem solze. Tadej ne najde besed. Kar sedi in zdi se mi izgubljen. Potem pa Laura bliskovito udari:
"A boš umrla?" Nadanem si širok nasmeh in se ovijem v plašč samozavesti.
"Nikakor! Nekoč, ko bom zelo stara in ko bosta tudi vidve že stari."

Tadej se zapira v svoj svet. Tja nimam vstopa. To je zadnje, kar potrebujem v tem trenutku. Zdi se mi, da je jezen name. Po njegovo sem si raka nakopala sama. Ker se ne znam umiriti, ker ne jem pravilno, ker sem najbolj pesimistična oseba kar jih pozna, ker kompliciram ... Hrepenenje po varnem objemu, dotikih, strastnih poljubih, brezskrbnem smehu, po preprosto sprejetosti takšne kot sem, rojeva nemir. Kričim. On ne sliši. Potem ugotovim, da kričim v sebi. Primem ga za roko. Njegova negibna počiva v naročju.

Prav počasi se izza ovinka plazi gospa Krivda. Za sabo vleče težko črno ogrinjalo. Zanj se s krempeljci držijo male zlobne Krivdice. Grdo me gleda. Njen obraz je siv. Ti si kriva veš! Prikrajšala si jih za počitnice. Nakopala si jim skrb. Nisi dobra mama. Jočeš. Nisi dobra žena. Zahtevaš ljubezen. Nimaš discipline. Vse delaš po svoje. Ne poslušaš nikogar. Drviš skozi življenje. Zakaj ne ubogaš moža? On ve. On ima vedno prav.