NOVI IZVIDI

10. februar 2014

Tako, zdaj bom čakala, da prejmem klic za operacijo. Že kar dobro sem se sprijaznila, da jemljem slovo od svojih prsi. Pa kaj so prsi v primerjavi z življenjem? Vse kar si v tem trenutku želim je zdravje. Nad mano danes lebdi strah. Ob 10h imam ultrazvok bezgavk. Da so le zdrave! V bistvu verjamem, da so. Odkar vem, da imam tumorje, jih ne spustim nikamor. Večkrat na dan se uležem in se povežem z dojko. Predstavljam si, kako zdrave celice aktivno napadajo bolne in kako se tumorji manjšajo. In zato verjamem, da so tudi bezgavke okej. Nocoj sem sanjala zdravnika. Delal mi je ulrazvok. Mlad, prijazen dolgolasec z brado.

"Pozdravljeni, gospa Šenk!" Gleda v računalnik. Zdi se mi, da bere moje izvide. "Kar slecite se." Pomolči. "Kaj pa vas je tole napadlo?" Posmeje se in me pogleda. Pa to je on! Zdravnik iz mojih sanj. Dolgi temni lasje, speti v čop in strašno prijazen nasmeh. Svobodna, svetla energija veje iz njega.
Uležem se in čakam. Z ulrazvokom drsi po pazduhi. Išče. išče, si na monitorju približuje. Srce mi tolče. Potem zajame sapo in srce se mi za trenutek ustavi. Prosim prosim, reci, da so zdrave. Ta trenutek je strašno dolg. Potem pa:
"Vse je v redu. Ne vidim patoloških sprememb." Zadiham.
"Hvala, doktror:" Oči imam solzne.
"Veste, nocoj sem vas sanjala." Kot, da se mu to ne zdi čisto nič nenavadno, se mi nasmehne.
"Veste, jaz pa ne vem, kdo me je danes poklical, da vam pridem naredit ultrazvok. Danes namreč ne delam tukaj.
Tako sem vesela. Zavem se, da mi nekdo pomaga. Vsaka energija, ki je z menoj na teji peklenski poti je svetla, prijazna, polna optimizma. Nekako zapleše z mojo. Vsaka roka, ki se me dotakne ima zdravilno moč. Verjamem.
Potrkam in pokukam v sobo.
"O, si prišla!" Še en pozdrav z nasmehom. Spomnim se, da jo lahko vprašam za izvide krvi. Brska po računalniku medtem ko moje srce pleše rock 'n roll. Kolikokrat bo še tako? Roko položim na prsni koš.
"Tarin, izvidi so v redu." Zamežika vame z velikimi modrimi očmi.
"Super kri imaš, jetrni testi ok, tumorski markerji normalni ..."
Objamem jo in stečem ven. Do Stolnice tečem. Kipim od energije, ki mi jo je dahnilo današnje dopoldne.
V cerkev ne hodim pogosto. Le kadar mi je zares hudo, tam najdem mir, stik s sabo in dober pogovor. Ko sem hvaležna, prižgem svečke. In danes sem zelo. Eno zase in eno za vse, ki so z menoj. Ker verjamejo vame in mi pošiljajo pozitivno energijo. Hvala mami, ker je v sakem tvojem izdihu, ki ga narediš pri jutranji telovadbi, skrita moč zame. Hvala Tadej, ker verjameš, da bom zmogla. Hvala Sebastian, ker mi odstiraš zavese za katerimi se skrivajo prave poti. Hvala Nina, Tina, Ksenja, Sandra, Mojca, Sara, Damjana, ker vem, da ste v mislih ves čas z mano. In končno ... hvala za najboljše zdravnike in sestre.

"Uau, kako je veselo danes pri nas. In diši." Tadej me objame. Stisnem se k njemu.
"Slavili bomo današnje izvide! In veš kaj, odločila sem se, da bom hrano pripravljala z ljubeznijo."
"Ljubica ... pa kaj ti govorim že celo najino življenje?!" Glavo nagne na stran in čaka na moj odgovor.
"Vem." Pogledam v tla. "Da ima zdravilno moč, če si zanjo vzameš čas in ji daš ljubezen."
"Verjeti moraš, da ti bo vsak grižjaj pomagal k popolnemu zdravju."
Nikoli nisem o hrani razmišljala na tak način. Jedla sem sicer kar zdravo, se mi zdi. V hrani nisem nikoli uživala. Jedla sem zato, da sem preživela. Lahko je bil sendvič ali pa gurmansko kosilo. Povsem enako mi je bilo. Hrana in ljubezen ... Kaj ni to povezano z otroštvom, dojenjem, materjo? Dojkami? Zamislim se.

Telefon zabrni. Sandra: "Tarin, tako sem vesela tvojih izvidov. Danes zvečer bom nazdravila z merlotom ;-)"