nedelja, 22. februar 2015

PRI ZDRAVNIKU

7. februar 2014

S Tadejem sediva v zeleni stavbi. Še vedno se mi zdi, da ne sodim sem. Pa saj tako se zdi vsakemu, ki je obsojen na zeleno stavbo. Ampak res! Zdravo se počutim, močno. Ne zdi se mi, da bi mojemu telesu kaj manjkalo. Pravzaprav prekipevam od energije. Večino časa.
Tadej me prime za roko. Njegova je potna.
"Kaj ga bova vprašala?"
"Vprašanja sem si pripravila." Iz torbice potegnem listek. Tadej bere, jaz pa zagledam njo. Nikoli prej je nisem videla pa vem, da je ona. In ona ve, da sem jaz. Sveti. To je angel v človeški podobi. S prešernim nasmehom mi poda roko. In njen glas ... tako miren.
"Zdravnik je enkraten, boš videla. Pravi sonček. Vse ga vprašaj. Potem pridita k meni." Spet se nasmeje.
"Šenk Tarin v sobo 10, prosim." Vrže me s stola. Srce ... pa saj ne tečem maratona! Vdih, izdih. Greva.
Prijeten stisk roke, osredotočen pogled, nasmeh.
"Sedita." reče mirno. Vzame list in riše. Riše moje dojke. Natančno izriše dogajanje v njih.
"To je multicentrični karcinom, zato bo potrebno odstranit celo dojko, veste." Potem me pogleda.
"Ja, vem." žalostno odgovorim.
"Ste že opravili rentgen pljuč in ultarzvok trebušne votline?
"Ja!" Izročim mu izvide.
"Aha, super, kaže, da je vse ok." Oh, kako sem bila pred dnevi vesela teh izvidov. Šla sem na tržnico in si kupila rože. Lepe tulipane. In gospa mi je podarila še en šopek teh lepih rastlin. Veselila se je z mano, čeprav se ji niti sanjalo ni zakaj.
Odsotno poslušam zdravnika. Vsake toliko ujamem besede. "... mastektomija ... priporočamo kemoterapijo, hormonsko zdravljenje ... rekonstrukcija ... bezgavke ... še ultrazvok bezgavk potrebujemo, gospa."
"A še to? Kdaj pa?
"V ponedeljek. Dogovorite se s sestro." Prestrašeno ga gledam. On začuti moj strah in nemir.
"Veste, popolnoma nič še ni izgubljeno. Nasmehne se mi. "Čimprej moramo ven s tem. V štirinajstih dneh vas bom operiral."
Ko stopim iz ordinacije, si ena sama solza utre pot po licu. Popolnoma vseeno mi je za cel svet. Ni sočutja do prestrašenih pogledov v čakalnici. Vseeno mi je, ko me Tadej objame. Nič ne čutim. V tem trenutku lahko pade atomska bomba, lahko se zemlja strese, lahko mi tudi rečejo, da bom živela samo še en dan. Otopela sem.V laboratoriju sestri odsotno podam roko. Vseeno mi je če jo desetkrat prebode, tudi, če se kri nikoli ne ustavi.
Tadej išče besede zame. Boža me po laseh. Potem zagledam njo. Stopi predme in me objame. Glavo naslonim na njeno ramo in spet jočem.
"Izvidi krvi bodo kmalu. Bosta počakala?" Odkimam. Hočem ven.

"Glej, sonce sije. To je dobro znamenje." veselo reče Tadej. "Saj veš ... signs are everywhere." Posmeje se. Vidim, da si je nabral moči. Še meni se izriše nasmeh.
"Zaupaj, ljubica. Veliko lepega naju še čaka." Poda mi roko in stečeva čez park.
Otopelost počasi izpuhteva iz mojega telesa. Hočem ustvarjat. Hočem se učit. Hočem se objemat, ljubit, bit ljubljena. Hočem se ljubit. Hočem videti svet. "Hočem ŽIVEEEET!" zakričim v vesolje.


Nemočno stojiva pred vrati v stanovanje. Ključi so v vratih. Na drugi strani vrat. Tadej je resen, mene pa popade smeh. Življenje je vznemirljivo!



Ni komentarjev:

Objava komentarja