IZVID

Ponedeljek, 3. februar 2014

Slovenija je ovita v ledeni plašč. Gledam skozi okno. Ceste so prazne. Veje se lomijo pod težo ledu. Sivina, mraz. Vse miruje. Slutim, da se mi bo ustavil čas.

8.30

Roka se mi trese in sekunde minevajo kot minute, ko nesem telefon k ušesu.
"Gospa Šenk?"
"Ja, " se odkašljam.
"Pridite k nam, izvide imamo."
"Kako je?" vprašam odrezavo.
"Vam bo zdravnik povedal."

Vznemirjena sem. Nekakšen ponos čutim. Zopet občutek, ki ni nikakor v skladu z žalostnim dogodkom, ki se mu uradno in naglo bližam.  Počutim se kot bi se peljala po nekaj prijetnega. Resnično čutim pravo vznemirjenje, adrenalin! Nekaj posebnega se mi dogaja! Predstavljam si, da so občutki enaki, ko se pripravljaš na skok s padalom.

Onkološki inštitut, 9.30

Pridrvim, kar običajno rada počnem, in se zaletim v zdravnika.
"Dober dan, klicali ste me, povejte, kakšen je izvid?"
Prijazno me pogleda, se mi nasmehne.
"Pozitiven, gospa Šenk."
Ena solza in še ena in še ena ... Žalost in grozo čutim v svojih očeh, v svojem srcu, telo drhti.
"Počakajte na MRI, takoj boste na vrsti." In že ga ni več. Sama sem. Nikogar ne vidim, nikogar ne slišim. Svetel hodnik onkološkega inštituta in jaz. Vrtim se in vrtim. Vedno hitreje. Potem se sesedem  na stol in pokličem Tadeja. Zdaj že glasno jokam. Tišina. Tadej je v šoku.
"Pridem takoj."
"Ne!" Zakričim. "Sama hočem bit!"
"Bejbi, ne smeš bit sama." Prestrašen je in brez moči.

"Mami, raka imam." Tišina. Čutim, da sem ji zarila nož v srce. Tako jo boli. Zdaj joka.
"Ljubica moja, vse bo v redu, boš videla, ne joči."
"Zakaj pa ti jočeš?" jo vprašam.

10.30

Ležim na trebuhu. Prsi so nameščene v nekakšne luknje. Prostor je tesen. Vse ropota, zvoni. Slišim cerkvene zvonove. O, Marija pomagaj. So mi rekli naj diham počasi in enakomerno. Ni enostavno. Če ne bi imela kontrole nad telesom, bi divjalo. Dihala bi kot slon, srčni utrip bi slišali v čakalnici in s solzami bi zalila vse rože na kliniki.
Kje si moja baka? Vem, da si blizu. Vidiš, kaj se mi je zgodilo? A ti veš, zakaj? Mi boš pomagala? Vedno si mi. In zdaj je tvoja moč neizmerna. Prosim, prosim, tako rada bi živela ...

Brcnem v steno. "V pizdo materino naj gre vse!" Čakajoči gospod me debelo pogleda.
"Kaj gledate? Raka imam!" Sramežljivo obrne glavo. Jaz pa sem tako prekleto jezna na cel svet.

Hodniki klinike so prenapolnjeni. Sprašujem se, zakaj toliko ljudi boleha za rakom. Zdi se mi, da sem najmlajša pacientka. Občutek imam, da so vse žalostne oči uprte vame. Slišim njihove misli: tako mlada pa tako bolna. Kar naenkrat začutim strah in bolečino vseh teh ljudi.
Veeeeen!!! Hitro! Potem pa:
"Stopite noter, gospa."
"Takole je ..." Zdravnik se po zdravniško odkašlja.  V bistvu samo ne ve, kako bi začel, kajti stvar je resna in skarjno neprijetna za razložit. Popolnoma ga razumem.
"Vaša leva dojka je polna tumorjev." Nagonsko se primem za dojko.  "9 jih je, no ... v bistvu dva 10 milimetrska in 7 mikrokalcinacij. Predlagamo odstranitev dojke. Drugače najbrž ne bo šlo, ker so razmetani povsod. Naročil vas bom pri zdravniku, ki vas bo operiral." Sestra stoji zraven mene. Ne vem, zakaj je tam. Mogoče, da me ujame, če padem s stola. Da mi da pomirjevalo, če dobim histerični napad?
Meni pa solze drvijo po licih. Vse kar zmorem reči je:
"Jaz imam dve majhni punčki." In jočem in jočem. Stečem proti izhodu. Mokra od solz. Jočem na glas. Čutim na desetine žalostnih oči, ki spremljajo vsak moj korak. Potem se drsna vrata zaprejo.

Tako. Zdaj je uradno. Imam karcinom leve dojke. Moje lepe dojke.

Kakšen dan! Ljubljana ujeta v led in moj svet se je prenehal vrtet. V kavarni me čaka Tadej. Zrušim se mu v naročje in jočem. Zdi se mi, da se ne bom nikoli ustavila.