nedelja, 22. februar 2015

POGOVOR

8. februar 2014

Ura je 7.00. Doma je spokojno. Navlečem trenirko, pulover, anorak. Obujem superge. Tekla bom. Nekaj, kar nisem počela že lep čas. Mrzel februarski zrak išče špranje v tkanini in se dotika moje kože. Tečem in tečem. Čutim, da zmorem. Lahko bi tekla do jutri. Z vsakih korakom izdahnem jezo, žalost, strah, bolečino, hrepenenje. Z dlanjo udarim ob javorjevo vejo. Zapeče me. In še enkrat in še enkrat. Stiskam zobe in ječim. Enormne količine energije se pretakajo skozme. Čutim jo v vsakem koščku svojega telesa.

"Jezna sem nate." Kot da je pričakovala, nepremično zre na cesto in vozi. "Zakaj me nisi zaščitila? Zakaj si mi vedno obračala hrbet? Zakaj, prekleto, zakaj?" Udarim po armaturi.
Vem, da ji srce trepeta. Strah jo je vsake moje sledeče besede. Pa vendar so njene besede ukročene.
"Nisem znala, najbrž."
"A veš, kako to boli?" jo vprašam in strmim vanjo. Potem je tišina. Čutim njen potlačen nemir, divjanje srca. Zdaj mi je vseeno, če ga raznese. Pa tako sem se vedno bala zanj.  Na otroški način skrbela za njeno srečo, zadovoljstvo. 
"Si se kdaj vprašala, kako se počutim jaz?" Tišina. "Govori!" zakričim.
"Oprosti mi, prosim, res nisem znala drugače." Občudujem premišljenost in mirnost njenih besed in glasu.
"Na srečo verjamem v namen." Sedaj sem bolj mirna.

Večer prejočem. Valjam se po postelji. Nešteto misli in filmov. Stotisoč vprašanj. Zakaj si spet sama? Pokliči ga, da te objame in obriše solze. Zakaj pa ne pride sam? Saj vendar ne misli, da od veselja skačem po postelji! Ah, človek je konec koncev v svojem sranju vedno sam. In prav je tako.
Pa vendar mi pogovor z mami ne da miru. Na bojišču čustev je napeto. Ljubezen si želi zmage, jeza pa jo vztrajno in odločno zbija na tla. Ljubezen vstane, si popravi obleko in napiše:

"Saj imaš prav, kar je bilo, je bilo. Jaz sem zaradi tega močnejša in bolj izkušena. Sedaj je čas, da pospravim jezo. Odločena sem, da jo bom! Imam te rada. In vseeno hvala za vse izkušnje. To mislim resno :-)" Stisnem pošlji.
Berem o šamanih. O njihovem načinu delovanja, zdravilstvu. Telefon zabrni.
"Draga moja Tarin, prav, da si jezna name in tudi prav, če kriviš mene. Jaz mislim drugače, ko gledam nazaj. Samo, da je tebi prav, sprejmem vse in te prosim za odpuščanje. Življenje gre naprej, če smo jezni ali pa ne. Želim si, da bi ti bilo lepo. Si moj prvi otrok in hvaležna sem Bogu, da te imam. Rada imam tebe in tvoji punčki."
Obrišem si solze. Mirna je in modra.
"Ne krivim tebe. Jezna pa sem! In morala sem ti povedat. Začenjam proces zdravljenja."

"Tukaj sem in pripravljena zate narediti vse, kar lahko. Pa za tvoji punči, ki sta za vse dva velika sončka. Povej, kar ti leži na duši. Mene so vzgojili, da moram potrpet in bit tiho. Tudi jaz bi morala marsikomu kaj povedati."
Jokam, jokam. Na bojišču je ljubezen še vedno na nogah. Trese se, vendar stoji! Jeza ji mogočno zre v oči.
"Nisva še opravili, draga moja." Potem se obrne stran in nekako poklapano odkoraka.

Dobro se počutim. Okopam se v sodi bikarboni. Kako lepo si je vzet čas zase.


Ni komentarjev:

Objava komentarja