PUNKCIJA

30. januar 2014

Onkološki inštitut, 8.30

"Še enkrat vas bom zbodla."
O ne, to fejst boli, peče, skeli ... In še iglo premika sem in tja, jo vrti. Vsaj tako se mi zdi.
"Zakaj pa še enkrat, gospa doktor? nestrpno vprašam.
"Ker sta dva tumorčka, veste."
Najbrž prebledim. Srce imam še bolj v grlu kot sem ga imela to jutro. Spet mi gre na jok. Čutim, kako se razrašča nemir. Tekla bi, pomislim. Da se umirim. In res ... V mislih tečem na Šmarno goro, kamor sicer še nikoli nisem zares :-) Tekam gor in dol. Potem se mi zopet vsili njen glas:
"Na mamografijo boste šli. Kar takoj." Ona je tako umirjena. Prijetna. Še vedno ji skušam verjeti, da najbrž ni nič resnega, v sebi pa sem že trdno prepričana, da je zadeva zelo hudo resna.
"Če bo potrebno, bomo v ponedeljek naredili še MRI. Vas bomo poklicali."
Kmalu nasvidenje, se žalostno nasmehnem v sebi.

Zelena stečem iz te zelene stavbe. Spet sneži. Vse je tako mirno in tiho. Lepo je, ko mesto prekrije sneg. Življenje teče v počasnem posnetku.

"Ej, bejbi, grozno je bilo ..." in še predno dokončam, me prekine: "Bogaaaa, počaki, te bom poklical nazaj, imam lih sestanek:" Odloživa.
Potoki solz se stekajo po licih. Utirajo si pot čez ustnice do vratu. Kakšen sestanek???!!! Kaj me brigajo tvoji sestanki! Jebemti, a ne vidiš, da je stvar resna? A ne slišiš, da te potrebujem? Tako sem jezna. Tolčem po volanu. Pritisnem na gas, kolesa pa se vrtijo v prazno. Sneg je, punca, 10 centimetrov snega. In pred tabo kolona. Kam drviš? Spet hitiš? Kaj ni čas, da se ustaviš? Še narava ti pripoveduje. Tako govori moja notranja boginja miru. Zaželim si, da bi se enkrat že srečali.  In nekdo vztrajno stresa z neba debele snežene kepe.

"Najraje bi umrla!" zakričim.

Želim si, da bi lahko s kom klepetala. Da bi me nekdo objel, mi pobrisal solze. Nemirna sem. Zrak je gost. Duši me. Strašna nevihta bo.

14.00

Parkiram pred njeno hišo. Sprejme me z nasmehom. Mi skuha kavo. Klepetava o vremenu, njeni selitvi. Kipi od življenja. Sem mislila, da je starejša, s črnimi skodranimi lasmi in dolgimi nohti. Ampak ona je mlada, svetla od zunaj in znotraj. Pozabim na joško, pozabim na jutro, pozabim, da sem jezna na Tadeja.
"Zakaj si žalostna? me vpraša.
"Mah, vse ..." zamahnem z roko in držim solze, da se ne zlijejo čez rob veke.
"Pa poglej se, kako si fejst." se mi nasmehne.
Predme položi karte. "Zmešaj."
"Pa na nič ne misli."
Mešam karte in v trenutku sem popolnoma mirna. Slutim dobro.
Govori in govori, jaz pa buljim vanjo, najbrž z odprtimi usti. In iznenada me še bolj zadane:
"Kaj pa je s tvojo joško?"
"Emmm, ja, ne vem ... in zato sem tukaj." rečem s cmokom v grlu. Tišina se vleče. Gleda me v dojke.
"A lahko potipam?" Odmaknem tkanino.
"Ni v redu:" reče mirno. Sprašujem se, če so vse zdravnice in šlogarce zverzirane za mirnost v trenutkih največje groze na svetu. Strahom pred smrtjo.
"Ampak veš kaj, ne boš še umrla." O moj bog, še misli mi bere!
"Pa tud brez jošk ne boš. Ne bo lahko. Odstranit boš morala nekaj. Amapk na koncu bo vse ok. Še kar nekaj jih boš pokopala, predno se boš ti poslovila od tega sveta." Zasmejeva se.

Ko odhajam, me objame. V bistvu si padeva v objem.
"Zelo si močna. Zavedaj se tega in ne pozabi. Pa v ogledalo se tudi večkrat poglej."

Brez nje bi bil ta dan polomija, groza, strah, jeza, žalost. Pomirjena zapeljem na kolesnice, ki jih rišejo avtomobili po zasneženi Tržaški cesti. Pogledam se v vzvratno ogledalo in vidim pogum. In potem se zavem: da sva z Nado nekaj zasadili. Nekaj dragocenega :-)

ULTRAZVOK

Škofja Loka, 26. januar 2014, 18.00

"Gospa, jaz nič ne najdem." mirno reče zdravnica in drsi z ultrazvokom čez dojko.
Ležim. Pogled mi bega. Zrem vanjo, potem pa v nekaj belega in sivega na ekranu in spet v njene oči. Soba je temna. Vse je mirno in tiho. Moje srce pa nori. Zelo glasno. Madona, kaj takega! Razletelo se bo na koščke, zdravnica. Mi ga boste pomagali nazaj sestaviti?
"Pokažite mi, kje vi to tipate."
"Tukaj." zadanem v prvo.
"Aha, no, bom še enkrat pogledala."
In potem tišina. Čez ekran se izrisujejo premice. Ne premice, daljice! Nekaj meri. Zdi se mi, da je od ene točke do druge 2 centimetra.
Njen glas je miren in prijeten:
"Ja, tole pa res nekaj je. Tumorska formacija, 12 mm, v levi dojki. Ampak mislim, da ne bo nič hujšega. Veste kaj, jaz bi vseeno naredila eno punkcijo."
"Ja, punkcijo." ponovim.
V prsih ne čutim več razbijanja. Mirna sem in olajšana.

Škofjeloške ulice so prekrite s snegom. Kako je lepo! Obožujem večerno sneženje. Zrem v svetilko in razmišljam o gostoti snežink. In potem me nenadoma prešine:
"Jaz čutim olajšanje, hudiča! In morala bi bit totalno zaskrbljena! Pa kaj se dogaja z mano?"

20.00

"A te je strah, da boš vdovec?" vprašam z nasmehom. Čudno, ampak del mene se zabava. Kakšni občutki so to!? Mi je fino, ker ga vsaj enkrat skrbi zame?
Tadej je bled. Obrazne mišice so napete, ustnice stisnjene. Če bi bil struna, bi zvenel zelo visoko. Ampak on molči. Potem me fejst stisne k sebi.
"Ma, kje pa, bejbi, ti boš živela sto let."
Vem da laže. Čutim njegov strah. Bolj ga je strah kot mene.

3.00

Preklinjam knjigo. V mislih jo še enkrat preberem. Pa kaj zaboga sem morala to brat?! Pride ženska k zdravniku! Spomnim se, kako me je pretresla. Takrat sem bila noseča. Lili sem čakala. Na koncu sem Tadeju napisala pismo. Pismo o strahu, željah, hrepenenjih. Tako, za vsak slučaj, če se mi kdaj zgodi kaj podobnega.
In spet jočem. Božam svojo lepo dojko. Naj bo že jutro!

 

Dragi moj, ne vem, kaj mi je danes. Sem tako sentimentalna, prestrašena in krhka. Najraje bi se zjokala, pa ne gre. Rada bi ti povedala, da te imam najraje na svetu – od moškega sveta :-)  in blazno veliko mi pomeni, da to življenje preživljam tudi s tabo. Občudujem naju, da sva se po vseh padcih znala vedno pobrati ... ... Zdaj, ko čakamo dojenčka, me je strah, da bi kdaj ostali brez mene. Moja zakladka! Že zadnjič sem ti to omenila, pa si se hecal. Ampak meni je res neprijetno. No, morda je pa to občasna skrb vsake mlade mamice :-) Rada te imam. Rada imam najina otročka. In to življenje! Oktober, 2009

27. januar 2014, 10.00

Doktor X: "Gospa Šenk, sem vam že zrihtal punkcijo! Boste prišli v četrtek?"
Jaz: "Ja, bom."
Doktor X: "Ja, ja, kar na onkologijo pridite. Saj veste, kje je to, a ne?"

Ne. Pojma nimam. Tam nekje zadaj? Tista stavba, ki je bila v grozovitem stanju, al kako že?!  "Bolniki so ležali na hodnikih- prostorka stiska, pa še brez klime!" mi prišepne neznani glas. Ja, ja, nekaj se spomnim, izpred let. Zakaj bi sploh morala vedet, kje ste!!, zakričim v sebi.

Jaz:"Vem. Pa hvala, gospod doktor."
Uau, temu se pa reče odzivnost! Odložim telefon in sem ... preprosto hvaležna.

ZAČETEK

Običajno jutro, običajen dan, precej neobičajen večer.
Stopim skozi vrata. Topel zrak mi udari v obraz. Brrrrr ... zunaj je tako mraz. Iz dnevne sobe slišim kramljanje. Punci pa gotovo spita. Pokukam skozi vrata in se nasmehnem.

Kopalnica, 23. januar 2014, 20.20
Nasmehnem se še sebi v ogledalu. Potem si zavzeto umivam roke. Trenutek kasneje bolščim v vodni curek. Zaprem, si obrišem roke, se s prsti dotaknem vratu in z roko zdrsim po dekolteju. Nikoli ne nosim pulijev, ali pa viskoko rezanih ovratnikov. Moja koža je gladka, moj dekolte lepo oblikovan. In moje prsi! Uau, res božanske. Dih mi zastane. Želodec se stisne. S prsti nervozno pritiskam ob to, kar sem pravkar začutila. Gledam, tipam in potem VEM. Preprosto vem. Oči mi napolnijo solze, tiste tanervozne.

Tadej in Grega strmita v mojo dojko.
"Potipajta!" rečem.
"Ma, dej, to ni nič." pravi Tadej. "Jaz mam tud take vozle."
"Aja? Kje?" V trenutku se celo zabavam. In potem slišim svoj srčni utrip. Na jok mi gre. Grega se poslovi. Ostaneva sama.
"Vem, da ni ok." rečem preplašeno.
"Vse bo ok."
Itak, na koncu je vedno vse ok. Pot do tja bo pa vjugasta, strma, skalnata, s tisočerimi odcepi in ovirami. Čutim.

2.00
Premetavam se, jočem. Hecno, da vem. Sem izjemno intuitivna, tenkočutna. Mene prvi občutek nikoli ne prevara.  In ta je v meni sprožil pravo nevihto, naval strahu, grozen nemir.

24. januar 2014
 Služba, solze, vrtec, šola, nemir. Raziskujem dojko. Iščem vozliče, in ta čudna tvorba- ni okrogla, nekako ploščata, trda. In tako visoko! Skoraj na dekolteju. Tipam, analiziram, primerjam. Leva, desna ... pa spet od začetka. Pa kaj je zdaj to? Znamenja, znamenja ... Iščem jih. In si jih prikličem v spomin. Zadnjič, na sprehdu, me je nenadoma močno zašpikalo v pazduhi, in joška, ja težka je bila. Moteča. Že kakšno leto je bilo tako.  Kupila sem si celo nove modrce, ker sem imela občutek, da me vse tišči.

Ultrazvok je moja izbira. Pokličem, razložim, pokramljam s sestro.
"Pridite v ponedeljek."
"Hvala, bom."
Sedim na kavču in odsotno opazujem. Punci se smejita, kričita, Tadej bere. Mislim, da zahaja sonce. Sosed nekaj vrta. Slišim avtomobile, ki trobijo, jok sosedovega fantka. Čisto običajen dan. Čisto običajno življeneje. Takega poznam že 39 let.
In potem začutim, da se začenja nekaj novega. Nepoznanega. Obraz zakopljem v dlani.


To be continued ...

SRCE

Pobiram kose in jih dajem skupaj. Že nevemkolikokrat to počnem.

 

 

To je moje srce. Držim ga in ga opazujem. Bije. Počasi in odločno. Včeraj je trepetalo. Ker je vedelo, da bo zopet neusmiljeno poteptano. Dobro čuti. Jaz pa mu oporekam. Neprestano se prepirava. Teptam njegove občutke, trgam želje, ponižujem potrebe. Včasih ga tako močno zbrcam, da obleži. Obleži potem, ko je opustilo vsakršno upanje, da ga drugo srce povleče z bojišča. Jaz pa še kar skačem po njem. Z vso jezo, ki jo premorem. Ko leži čisto mirno, brez utripa, se skrijem in čakam. Zmagoslavno ga opazujem, se hihitam. Naslednji treutek se prestrašeno oziram naokoli in se nervozno zibljem. Vse je tiho. Najbrž boliiii in pečeeeee.

Potem se zgodi BUM. In še eden in še eden. Bije. Spet močno in odločno. Zadiham.

 

To je MOJE srce. In zdaj sem tu, da ga sestavim. Ker ne morem brez njega. Všeč mi je, ker je široko, globoko, subtilno, prijazno in vztrajno. Veliko spravim notri. A včasih, ko gre narazen, ostane kaj zunaj. Odkotali se tako daleč, da tam ostane. Takrat je srce še izjemno žalostno. Jaz tudi. Samo za delček sekunde.

 

Morda se nekega dne na neki točki ujameva.

 

                                                                          Glava

PREBUJENO

Sedla je na rob postelje. Polaroidne fotografije, raztresene po podu, so sestavljale film pretekle noči. Prijela se je za glavo, si z lasmi zakrila obraz in pridušeno zastokala.

Prepleten z rjuho je mirno spal. Hitro je pobrala stvari. V zraku viseč vonj njunih teles, med rjuhami izgubljene poljube, v blazino zakopane besede. Skozi želuzije je prihajla jutranja svetloba in ji osvetlila pot do vrat. Tiho jih je zaprla za seboj. Stopila je na rumeno plišasto račko, ki je glasno zacvilila.

"Nina." Zaslišla je svoje ime in zaloputnila vhodna vrata. Vse kar je pred minutami skrbno shranila, je visoko v zrak dvignila zimska burja in odnesla na morje. Ostal je samo njegov "ljubim te". Podiral je opeko za opeko. Rušil je zid, ki je trmasto, leta in leta, varoval njuno prijateljstvo.

 

Cviljenje račke ji je odzvanjalo v glavi. Ročice rdečelasega dečka, ki objema svojega očeta, so brez prestanka udarjale po vesti. Besede njene prijateljice in žene: "Kako lepo ohranjata prijateljstvo", so se neusmiljeno podile za njo.

 

Spala je. Pa jo je vseeno za trenutek vzel v roke. Jo božal, poljubljal. Z vsakim dotikom je izlil nekaj strasti, ki je bila vse do tedaj varno potopljena v vodnjaku želja. Z njegove dlani je previdno vzela ključ in ga nežno obrnila v ključavnici. Nocoj je odklenila tisti del srca, ki je že davno pripadel njej.

 

 

PRE

Enkrat sem že pisala, kje oziroma kako sem jo našla. Srečo. Nekako v sebi. S pomočjo :-)

 

Da se sreče ne najde v materialnih stvareh je stoprocentno. Da se je ne najde v zloščeni hiši tudi drži. Po moje, vse kar počnemo in je mejno, torej PRE (preveč pospravljanja, prenakupovanje, prenajedanje, premalo hrane, preveč spanja, preveč ukvarjanja s svojim videzom, prenalaganje obveznosti, skratka PREtiravanje v katerikoli stvari ...), opozarja na primankljaj v zadovoljitvi osnovnih potreb. Ljubezni, seksa, sprejetosti, varnosti. In posledično dobre samopodobe, samozavesti.  PRE deluje oziroma zadovoljuje na kratek rok. Ura, dan, dva.

 

"Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi. " (T. Pavček) Sreča je življenje deliti z ljudmi oziroma osebo, ki učinkovito zadovoljuje tvoje osnovne potrebe. Ko se počutimo ljubljene, varne, slišane, sprejete, seksualno zadovoljene, ne potrebujemo več ničesar, kar se začne s PRE. Pomirjeni smo z varnimi objemi, pogovori, poljubi, seksom, lepimi besedami.

 

                                               

 

In še to: vse te stvari so brezplačne!!!!

 

 

MOŠKI vs. "MOŠKI"

 

Opazujem mlade fante. Med 18. in 28. letom starosti. In se držim za glavo. Kje bodo moje punce našle pravega moškega????? Se že vnaprej opravičujem mamam, ki so rodile po letu 1983, ker bom situacijo posplošila. Pa saj niso mame pravzaprav nič krive. Temveč mediji, katerim ne moramo uiti in našim otrokom vabljivo ponujajo raznorazne vzhajajoče pevske zvezde, moškega spola?, s prečkami in postrani pristriženimi lasmi, ki morajo zakriti levo ali desno oko. In manekeni, hermafroditi, v espadrilah ali kakšnih drugih čevljih posebne sorte, oprijetih hlačah in majicah, s 45 kilogrami in največjo obstoječo torbo v levi ali desni roki!

 

S svetlečimi, našobljenimi ustnicami in depiliranimi nogami. V vročih dneh pa opazim kratke hlače. Tiste čisto kratke, ne bermuda oziroma cargo. Kombinirajo jih z zelo oprijetimi srajčkami. Najboljši modni dodatek so torbice, ki jih nosijo postrani, čez prsni koš.  Pa še bele supergice ali natikači, ponavadi vrhunskih modnih oblikovalcev. V tem trenutku se sprašujem, ali sem preveč subjektivna. Ker jaz obožujem (no, sem jih, ker zdaj imam samo enega!!! :-) ) MOŠKE. Taprave. Brez torbic, z urejeno zanemarjenim videzom, dišečih po mehčalcu za perilo ali kapljici toaletne vode. V kavbojkah in T-shirtu, z moškim glasom, značajem in gestikulacijo. Sem ženska, ki zagovarjam zmerno obliko patriarhata. Težko si predstavljam, da bi ob novodobnem moškem lahko ohranila svojo ženskost. Moški, ki postaja približek mene, nikakor ne more ustrezno odigrati svoje vloge. Na seks si sploh ne upam pomislit. Da zarijem roke v precizno izdelano frizuro ...  Ja, najbrž bi se že tam vse končalo :-)

 

Resnično si želim, da bi ženske ostale ženske, moški pa moški. V vsej svoji veličini. Prvinski. Poželjivi. A vendar mislim, da je le pobožna želja. Moški bodo premagani :-(  Moje punce bodo morale kar precej po svetu, da bodo v kakšnem morda našle vsaj malo svojega očeta.

 

 

Alaya, 7. julij 2013