sreda, 28. januar 2015

ULTRAZVOK

Škofja Loka, 26. januar 2014, 18.00

"Gospa, jaz nič ne najdem." mirno reče zdravnica in drsi z ultrazvokom čez dojko.
Ležim. Pogled mi bega. Zrem vanjo, potem pa v nekaj belega in sivega na ekranu in spet v njene oči. Soba je temna. Vse je mirno in tiho. Moje srce pa nori. Zelo glasno. Madona, kaj takega! Razletelo se bo na koščke, zdravnica. Mi ga boste pomagali nazaj sestaviti?
"Pokažite mi, kje vi to tipate."
"Tukaj." zadanem v prvo.
"Aha, no, bom še enkrat pogledala."
In potem tišina. Čez ekran se izrisujejo premice. Ne premice, daljice! Nekaj meri. Zdi se mi, da je od ene točke do druge 2 centimetra.
Njen glas je miren in prijeten:
"Ja, tole pa res nekaj je. Tumorska formacija, 12 mm, v levi dojki. Ampak mislim, da ne bo nič hujšega. Veste kaj, jaz bi vseeno naredila eno punkcijo."
"Ja, punkcijo." ponovim.
V prsih ne čutim več razbijanja. Mirna sem in olajšana.

Škofjeloške ulice so prekrite s snegom. Kako je lepo! Obožujem večerno sneženje. Zrem v svetilko in razmišljam o gostoti snežink. In potem me nenadoma prešine:
"Jaz čutim olajšanje, hudiča! In morala bi bit totalno zaskrbljena! Pa kaj se dogaja z mano?"

20.00

"A te je strah, da boš vdovec?" vprašam z nasmehom. Čudno, ampak del mene se zabava. Kakšni občutki so to!? Mi je fino, ker ga vsaj enkrat skrbi zame?
Tadej je bled. Obrazne mišice so napete, ustnice stisnjene. Če bi bil struna, bi zvenel zelo visoko. Ampak on molči. Potem me fejst stisne k sebi.
"Ma, kje pa, bejbi, ti boš živela sto let."
Vem da laže. Čutim njegov strah. Bolj ga je strah kot mene.

3.00

Preklinjam knjigo. V mislih jo še enkrat preberem. Pa kaj zaboga sem morala to brat?! Pride ženska k zdravniku! Spomnim se, kako me je pretresla. Takrat sem bila noseča. Lili sem čakala. Na koncu sem Tadeju napisala pismo. Pismo o strahu, željah, hrepenenjih. Tako, za vsak slučaj, če se mi kdaj zgodi kaj podobnega.
In spet jočem. Božam svojo lepo dojko. Naj bo že jutro!

 

Dragi moj,
ne vem, kaj mi je danes. Sem tako sentimentalna, prestrašena in krhka. Najraje bi se zjokala, pa ne gre. Rada bi ti povedala, da te imam najraje na svetu – od moškega sveta :-)  in blazno veliko mi pomeni, da to življenje preživljam tudi s tabo. Občudujem naju, da sva se po vseh padcih znala vedno pobrati ...
...
Zdaj, ko čakamo dojenčka, me je strah, da bi kdaj ostali brez mene. Moja zakladka! Že zadnjič sem ti to omenila, pa si se hecal. Ampak meni je res neprijetno. No, morda je pa to občasna skrb vsake mlade mamice :-) Rada te imam. Rada imam najina otročka. In to življenje!
Oktober, 2009


27. januar 2014, 10.00

Doktor X: "Gospa Šenk, sem vam že zrihtal punkcijo! Boste prišli v četrtek?"
Jaz: "Ja, bom."
Doktor X: "Ja, ja, kar na onkologijo pridite. Saj veste, kje je to, a ne?"

Ne. Pojma nimam. Tam nekje zadaj? Tista stavba, ki je bila v grozovitem stanju, al kako že?!  "Bolniki so ležali na hodnikih- prostorka stiska, pa še brez klime!" mi prišepne neznani glas. Ja, ja, nekaj se spomnim, izpred let. Zakaj bi sploh morala vedet, kje ste!!, zakričim v sebi.

Jaz:"Vem. Pa hvala, gospod doktor."
Uau, temu se pa reče odzivnost! Odložim telefon in sem ... preprosto hvaležna.

Ni komentarjev:

Objava komentarja