torek, 27. januar 2015

ZAČETEK

Običajno jutro, običajen dan, precej neobičajen večer.
Stopim skozi vrata. Topel zrak mi udari v obraz. Brrrrr ... zunaj je tako mraz. Iz dnevne sobe slišim kramljanje. Punci pa gotovo spita. Pokukam skozi vrata in se nasmehnem.

Kopalnica, 23. januar 2014, 20.20
Nasmehnem se še sebi v ogledalu. Potem si zavzeto umivam roke. Trenutek kasneje bolščim v vodni curek. Zaprem, si obrišem roke, se s prsti dotaknem vratu in z roko zdrsim po dekolteju. Nikoli ne nosim pulijev, ali pa viskoko rezanih ovratnikov. Moja koža je gladka, moj dekolte lepo oblikovan. In moje prsi! Uau, res božanske. Dih mi zastane. Želodec se stisne. S prsti nervozno pritiskam ob to, kar sem pravkar začutila. Gledam, tipam in potem VEM. Preprosto vem. Oči mi napolnijo solze, tiste tanervozne.

Tadej in Grega strmita v mojo dojko.
"Potipajta!" rečem.
"Ma, dej, to ni nič." pravi Tadej. "Jaz mam tud take vozle."
"Aja? Kje?" V trenutku se celo zabavam. In potem slišim svoj srčni utrip. Na jok mi gre. Grega se poslovi. Ostaneva sama.
"Vem, da ni ok." rečem preplašeno.
"Vse bo ok."
Itak, na koncu je vedno vse ok. Pot do tja bo pa vjugasta, strma, skalnata, s tisočerimi odcepi in ovirami. Čutim.


2.00
Premetavam se, jočem. Hecno, da vem. Sem izjemno intuitivna, tenkočutna. Mene prvi občutek nikoli ne prevara.  In ta je v meni sprožil pravo nevihto, naval strahu, grozen nemir.

24. januar 2014
 Služba, solze, vrtec, šola, nemir. Raziskujem dojko. Iščem vozliče, in ta čudna tvorba- ni okrogla, nekako ploščata, trda. In tako visoko! Skoraj na dekolteju. Tipam, analiziram, primerjam. Leva, desna ... pa spet od začetka. Pa kaj je zdaj to? Znamenja, znamenja ... Iščem jih. In si jih prikličem v spomin. Zadnjič, na sprehdu, me je nenadoma močno zašpikalo v pazduhi, in joška, ja težka je bila. Moteča. Že kakšno leto je bilo tako.  Kupila sem si celo nove modrce, ker sem imela občutek, da me vse tišči.

Ultrazvok je moja izbira. Pokličem, razložim, pokramljam s sestro.
"Pridite v ponedeljek."
"Hvala, bom."
Sedim na kavču in odsotno opazujem. Punci se smejita, kričita, Tadej bere. Mislim, da zahaja sonce. Sosed nekaj vrta. Slišim avtomobile, ki trobijo, jok sosedovega fantka. Čisto običajen dan. Čisto običajno življeneje. Takega poznam že 39 let.
In potem začutim, da se začenja nekaj novega. Nepoznanega. Obraz zakopljem v dlani.


To be continued ...

Ni komentarjev:

Objava komentarja