ZAČETEK

Običajno jutro, običajen dan, precej neobičajen večer.
Stopim skozi vrata. Topel zrak mi udari v obraz. Brrrrr ... zunaj je tako mraz. Iz dnevne sobe slišim kramljanje. Punci pa gotovo spita. Pokukam skozi vrata in se nasmehnem.

Kopalnica, 23. januar 2014, 20.20
Nasmehnem se še sebi v ogledalu. Potem si zavzeto umivam roke. Trenutek kasneje bolščim v vodni curek. Zaprem, si obrišem roke, se s prsti dotaknem vratu in z roko zdrsim po dekolteju. Nikoli ne nosim pulijev, ali pa viskoko rezanih ovratnikov. Moja koža je gladka, moj dekolte lepo oblikovan. In moje prsi! Uau, res božanske. Dih mi zastane. Želodec se stisne. S prsti nervozno pritiskam ob to, kar sem pravkar začutila. Gledam, tipam in potem VEM. Preprosto vem. Oči mi napolnijo solze, tiste tanervozne.

Tadej in Grega strmita v mojo dojko.
"Potipajta!" rečem.
"Ma, dej, to ni nič." pravi Tadej. "Jaz mam tud take vozle."
"Aja? Kje?" V trenutku se celo zabavam. In potem slišim svoj srčni utrip. Na jok mi gre. Grega se poslovi. Ostaneva sama.
"Vem, da ni ok." rečem preplašeno.
"Vse bo ok."
Itak, na koncu je vedno vse ok. Pot do tja bo pa vjugasta, strma, skalnata, s tisočerimi odcepi in ovirami. Čutim.

2.00
Premetavam se, jočem. Hecno, da vem. Sem izjemno intuitivna, tenkočutna. Mene prvi občutek nikoli ne prevara.  In ta je v meni sprožil pravo nevihto, naval strahu, grozen nemir.

24. januar 2014
 Služba, solze, vrtec, šola, nemir. Raziskujem dojko. Iščem vozliče, in ta čudna tvorba- ni okrogla, nekako ploščata, trda. In tako visoko! Skoraj na dekolteju. Tipam, analiziram, primerjam. Leva, desna ... pa spet od začetka. Pa kaj je zdaj to? Znamenja, znamenja ... Iščem jih. In si jih prikličem v spomin. Zadnjič, na sprehdu, me je nenadoma močno zašpikalo v pazduhi, in joška, ja težka je bila. Moteča. Že kakšno leto je bilo tako.  Kupila sem si celo nove modrce, ker sem imela občutek, da me vse tišči.

Ultrazvok je moja izbira. Pokličem, razložim, pokramljam s sestro.
"Pridite v ponedeljek."
"Hvala, bom."
Sedim na kavču in odsotno opazujem. Punci se smejita, kričita, Tadej bere. Mislim, da zahaja sonce. Sosed nekaj vrta. Slišim avtomobile, ki trobijo, jok sosedovega fantka. Čisto običajen dan. Čisto običajno življeneje. Takega poznam že 39 let.
In potem začutim, da se začenja nekaj novega. Nepoznanega. Obraz zakopljem v dlani.


To be continued ...

SRCE

Pobiram kose in jih dajem skupaj. Že nevemkolikokrat to počnem.

 

 

To je moje srce. Držim ga in ga opazujem. Bije. Počasi in odločno. Včeraj je trepetalo. Ker je vedelo, da bo zopet neusmiljeno poteptano. Dobro čuti. Jaz pa mu oporekam. Neprestano se prepirava. Teptam njegove občutke, trgam želje, ponižujem potrebe. Včasih ga tako močno zbrcam, da obleži. Obleži potem, ko je opustilo vsakršno upanje, da ga drugo srce povleče z bojišča. Jaz pa še kar skačem po njem. Z vso jezo, ki jo premorem. Ko leži čisto mirno, brez utripa, se skrijem in čakam. Zmagoslavno ga opazujem, se hihitam. Naslednji treutek se prestrašeno oziram naokoli in se nervozno zibljem. Vse je tiho. Najbrž boliiii in pečeeeee.

Potem se zgodi BUM. In še eden in še eden. Bije. Spet močno in odločno. Zadiham.

 

To je MOJE srce. In zdaj sem tu, da ga sestavim. Ker ne morem brez njega. Všeč mi je, ker je široko, globoko, subtilno, prijazno in vztrajno. Veliko spravim notri. A včasih, ko gre narazen, ostane kaj zunaj. Odkotali se tako daleč, da tam ostane. Takrat je srce še izjemno žalostno. Jaz tudi. Samo za delček sekunde.

 

Morda se nekega dne na neki točki ujameva.

 

                                                                          Glava

PREBUJENO

Sedla je na rob postelje. Polaroidne fotografije, raztresene po podu, so sestavljale film pretekle noči. Prijela se je za glavo, si z lasmi zakrila obraz in pridušeno zastokala.

Prepleten z rjuho je mirno spal. Hitro je pobrala stvari. V zraku viseč vonj njunih teles, med rjuhami izgubljene poljube, v blazino zakopane besede. Skozi želuzije je prihajla jutranja svetloba in ji osvetlila pot do vrat. Tiho jih je zaprla za seboj. Stopila je na rumeno plišasto račko, ki je glasno zacvilila.

"Nina." Zaslišla je svoje ime in zaloputnila vhodna vrata. Vse kar je pred minutami skrbno shranila, je visoko v zrak dvignila zimska burja in odnesla na morje. Ostal je samo njegov "ljubim te". Podiral je opeko za opeko. Rušil je zid, ki je trmasto, leta in leta, varoval njuno prijateljstvo.

 

Cviljenje račke ji je odzvanjalo v glavi. Ročice rdečelasega dečka, ki objema svojega očeta, so brez prestanka udarjale po vesti. Besede njene prijateljice in žene: "Kako lepo ohranjata prijateljstvo", so se neusmiljeno podile za njo.

 

Spala je. Pa jo je vseeno za trenutek vzel v roke. Jo božal, poljubljal. Z vsakim dotikom je izlil nekaj strasti, ki je bila vse do tedaj varno potopljena v vodnjaku želja. Z njegove dlani je previdno vzela ključ in ga nežno obrnila v ključavnici. Nocoj je odklenila tisti del srca, ki je že davno pripadel njej.

 

 

PRE

Enkrat sem že pisala, kje oziroma kako sem jo našla. Srečo. Nekako v sebi. S pomočjo :-)

 

Da se sreče ne najde v materialnih stvareh je stoprocentno. Da se je ne najde v zloščeni hiši tudi drži. Po moje, vse kar počnemo in je mejno, torej PRE (preveč pospravljanja, prenakupovanje, prenajedanje, premalo hrane, preveč spanja, preveč ukvarjanja s svojim videzom, prenalaganje obveznosti, skratka PREtiravanje v katerikoli stvari ...), opozarja na primankljaj v zadovoljitvi osnovnih potreb. Ljubezni, seksa, sprejetosti, varnosti. In posledično dobre samopodobe, samozavesti.  PRE deluje oziroma zadovoljuje na kratek rok. Ura, dan, dva.

 

"Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi. " (T. Pavček) Sreča je življenje deliti z ljudmi oziroma osebo, ki učinkovito zadovoljuje tvoje osnovne potrebe. Ko se počutimo ljubljene, varne, slišane, sprejete, seksualno zadovoljene, ne potrebujemo več ničesar, kar se začne s PRE. Pomirjeni smo z varnimi objemi, pogovori, poljubi, seksom, lepimi besedami.

 

                                               

 

In še to: vse te stvari so brezplačne!!!!

 

 

MOŠKI vs. "MOŠKI"

 

Opazujem mlade fante. Med 18. in 28. letom starosti. In se držim za glavo. Kje bodo moje punce našle pravega moškega????? Se že vnaprej opravičujem mamam, ki so rodile po letu 1983, ker bom situacijo posplošila. Pa saj niso mame pravzaprav nič krive. Temveč mediji, katerim ne moramo uiti in našim otrokom vabljivo ponujajo raznorazne vzhajajoče pevske zvezde, moškega spola?, s prečkami in postrani pristriženimi lasmi, ki morajo zakriti levo ali desno oko. In manekeni, hermafroditi, v espadrilah ali kakšnih drugih čevljih posebne sorte, oprijetih hlačah in majicah, s 45 kilogrami in največjo obstoječo torbo v levi ali desni roki!

 

S svetlečimi, našobljenimi ustnicami in depiliranimi nogami. V vročih dneh pa opazim kratke hlače. Tiste čisto kratke, ne bermuda oziroma cargo. Kombinirajo jih z zelo oprijetimi srajčkami. Najboljši modni dodatek so torbice, ki jih nosijo postrani, čez prsni koš.  Pa še bele supergice ali natikači, ponavadi vrhunskih modnih oblikovalcev. V tem trenutku se sprašujem, ali sem preveč subjektivna. Ker jaz obožujem (no, sem jih, ker zdaj imam samo enega!!! :-) ) MOŠKE. Taprave. Brez torbic, z urejeno zanemarjenim videzom, dišečih po mehčalcu za perilo ali kapljici toaletne vode. V kavbojkah in T-shirtu, z moškim glasom, značajem in gestikulacijo. Sem ženska, ki zagovarjam zmerno obliko patriarhata. Težko si predstavljam, da bi ob novodobnem moškem lahko ohranila svojo ženskost. Moški, ki postaja približek mene, nikakor ne more ustrezno odigrati svoje vloge. Na seks si sploh ne upam pomislit. Da zarijem roke v precizno izdelano frizuro ...  Ja, najbrž bi se že tam vse končalo :-)

 

Resnično si želim, da bi ženske ostale ženske, moški pa moški. V vsej svoji veličini. Prvinski. Poželjivi. A vendar mislim, da je le pobožna želja. Moški bodo premagani :-(  Moje punce bodo morale kar precej po svetu, da bodo v kakšnem morda našle vsaj malo svojega očeta.

 

 

Alaya, 7. julij 2013

 

BOLEČINA

Prinesla je rože. Položila jih je na sveže premetano zemljo. Rdeča lica so močile solze. Za sončnimi očali je skrivala rdečino zabuhlih oči. Bolečina je iskala zadnje proste kotičke telesa in se zažirala vanje. V mislih ga je stiskala k sebi. Mrzel poznojesenski veter ji je mršil lase in jih lepil po razmočenih licih. Čutila je toploto njegove dišeče kože. Stisnil jo je, da je zabolelo. Pogrešala sta se. Pred dnevi sta se ljubila. Do solz. Kot bi slutila, da se ne bosta nikoli več. Čudovite podobe njunega življenja so ji trgale srce.

 

 

http://www.youtube.com/watch?v=PSu5nAQ7uZw

 

 

"Mami, greva." Snela je očala, si z rokavom obrisala solze in se sklonila k deklici. Pobožala je pšenične kodre in se potopila v njegove oči.

"Zakaj jočeš, mamica?" Nežno jo je privila k sebi in ji zašepetala:

"Ker me je zapustil nekdo, ki sem ga imela neskončno rada."

"Se bo vrnil?" je žalostno vprašala deklica.

"Sedaj ne."

Vzravnala se je in si naglo popravila lase. Veter je  med šumenje pisanega listja odnesel  besede:

"Hvala za najlepše darilo."

 

"Pojdiva k očiju."

"Pojdiva."

 

Prijela je mehko, toplo ročico in si nadela nasmeh. Nasmeh, ki je skrival žalost, jezo in bolečino. Za odločni korak je skrila nemoč, ki je pravkar vzklila na pogorišču ljubezni.

MEMBER"SHEEP"

Pravkar sem se prebudila iz popoldanskega sna. Zelo redko popoldne spim. Ampak ... Vstala sem ob sedmih in pričela s "pripravami" na prvo sveto obhajilo. Pravzaprav ne bi smela pričeti šele danes zjutraj, tik pred zdajci. Laura se je na zakrament pripravljala celo leto! Moram poudariti, da na njeno željo (ne hodimo ob nedeljah k maši, ne molimo pri kosilu ...). Malo vpliva babic in velik vpliv ruralnega okolja. Priprave pa so postajale intenzivnejše v mesecu maju. Štirje petkovi večeri so bili rezervirani za vaje v cerkvi, skupaj s starši. Na šmarnicah pa absolutno ni smela manjkat. Tudi jaz ne bi smela. Pa sem. Pogosto se upiram tistemu kar MORAM, pa v tem ne vidim smisla. V teji mali ledeni dobi, ko zvečer (pri nas v hribih) izmerimo bogih par in nekaj stopinj, se notranjost cerkve segreje le na nekaj več kot par in nekaj. In tam naj bi jaz ob petkih zvečer sedela in klepetala o tem, kako bo cerkev okrašena, kako bodo otroci oblečeni, na kateri strani bodo sedeli, pa o nabavi Svetih pisem in kaj bomo kupili župniku ... Ker sem vsemu temu lepo ušla, so zvesti pripadniki rimokatoliške cerkve le naleteli na mojega moža in mu uspeli iztrgati 70 evrov. In jaz sem besnela, da ne potrebujem rož in nekakšnih halj, ki naj bi jih sešila šivilija, da bodo oblečeni vsi enako, ker pri nas ni v navadi in ni zaželjeno, da kakorkoli izstopaš. Zlij se z množico in sprejeli te bomo medse. In ne potrebujemo novega Svetega pisma, ker imamo po zaslugi babic doma štiri! Žal mi je bilo, da zvesti pripadnik ni naletel name. Nekaj sem še brundala v brado, da ga bom poiskala in mu povedala svoje, potem pa je jeza na srečo (žalost?) minila. Drugačnost mi je v krvi, pa uporništvo tudi. Malo nalašč in malo ne, sem iz zaprašene skrinje potegnila svojo prvoobhajansko obleko. Lepo, belo, do tal segajočo, z volančki. Laurini učki so se svetili. Moji pa tudi, ko sem v petek prišla na "priprave" in župniku oznanila, da Laura ne bo nosila halje. Pa ni onemel župnik. Zamahnil je z roko, češ, meni je vseeno. Onemele so matere, ki so šepetale v neposredni bližini. Trenutek tišine. Predvidevam zavijanje z očmi. Potem pa je sledila pokora. Čez dobro uro se je Laura vrnila z vaj. "Mami, mami, mame so rekle, da ti moram povedat, da moraš jutri ob petih čistiti cerkev." Jaz pa v krohot. Čisto zares.

 

Ne vem, kaj so počele včeraj ob petih in kakšna so bila pričakovanja.  Cerkev na Golem je lepa, a stara. Sem in tja manjka kos ometa, tla so že precej zdelana. Tudi z najboljšimi čistili, je nemogoče prebuditi svežino. Mamice so se potrudile. Ukalupljanje jim pa zagotovo ni uspelo. Laura, kot edina deklica, je bila danes v moji beli oblekici očarljiva. Očarljiva je bila tudi, ko se je pri branju verzov zmotila. Nisem dovolj vadila z njo :-). Ti, ti mati! Še bolj očarljiva je bila, ko smo po enournem obredu (presenetljivo prijetnem), morali še na romanje po nekakšnih postajah (da proslavimo svetorešnje telo) in ker je bilo zunaj nekaj stopinj nad ničlo in normalno, da se ji je zdelo vse skupaj že nesmiselno, je pričela jasno izkazovati svojo nevoljo s sezuvanjem čevljev, zavijanjem z očmi in glasnim vzdihovanjem. In zagledala sem sebe in bila za trenutek ponosna. JE drugačna. Potem pa mi je zašepetala: "Mami, jaz ne vem, če bom še hodila k verouku."

"Kakor želiš, ljubica", je odvrnila mati v živordečih hlačah.