nedelja, 22. september 2013

SRCE

Pobiram kose in jih dajem skupaj. Že nevemkolikokrat to počnem.
 
 
To je moje srce. Držim ga in ga opazujem. Bije. Počasi in odločno. Včeraj je trepetalo. Ker je vedelo, da bo zopet neusmiljeno poteptano. Dobro čuti. Jaz pa mu oporekam. Neprestano se prepirava. Teptam njegove občutke, trgam želje, ponižujem potrebe. Včasih ga tako močno zbrcam, da obleži. Obleži potem, ko je opustilo vsakršno upanje, da ga drugo srce povleče z bojišča. Jaz pa še kar skačem po njem. Z vso jezo, ki jo premorem. Ko leži čisto mirno, brez utripa, se skrijem in čakam. Zmagoslavno ga opazujem, se hihitam. Naslednji treutek se prestrašeno oziram naokoli in se nervozno zibljem. Vse je tiho. Najbrž boliiii in pečeeeee.
Potem se zgodi BUM. In še eden in še eden. Bije. Spet močno in odločno. Zadiham.
 
To je MOJE srce. In zdaj sem tu, da ga sestavim. Ker ne morem brez njega. Všeč mi je, ker je široko, globoko, subtilno, prijazno in vztrajno. Veliko spravim notri. A včasih, ko gre narazen, ostane kaj zunaj. Odkotali se tako daleč, da tam ostane. Takrat je srce še izjemno žalostno. Jaz tudi. Samo za delček sekunde.
 
Morda se nekega dne na neki točki ujameva.
 
                                                                          Glava